sreda, 05. marec 2008

arianizem_05_11_2007

Razjasnjevanje vprašanja, kako naj o Trojici v enotnosti Boga primerno razmišljamo, je glavno dogajanje časa (in) sporov okrog Arija.
Arij je bil učenec Lukijana Antiohijskega. V času Aleksandrijskega škofa Petra (300-311) je najprej bil privrženec melecijancev, potem pa se je vrnil v katoliško Cerkev. Okrog leta 320 je, kot vpliven duhovnik, začel širiti svoje lastne ideje o Trojici in s tem silovito nasprotovati svojemu škofu Aleksandru. Svoj nauk o sveti Trojici je prvotno izpeljal iz Origenovega, ki je smatral Očeta, Sina in Svetega Duha kot tri hipostaze (posamezne obstoječe stvarnosti), ki so si med seboj različne in hkrati podrejene ena drugi, čeprav so (so)udeležene v eni božanski naravi. Arija je prežemala ena sama strast: da bi v okviru svete Trojice ohranil izvirnost in izjemnost Očeta. Oče je zanj monada, ki je nujno 'superiorna' v razmerju do Sina. On je edini, ki ni bil rojen, niti ni 'nastal', je prešel v bivanje, edinega večnega, edinega brez početka – edinega pravega Boga. Je, in to je bistveno, absolutno edini, arhe, je počelo vseh bitij. To poudarjanje je Arija privedlo do tega, da je razvrednotil Sina-Logos, ki ni (so)večen z Očetom, ni neustvarjen kot on, saj je od njega dobil življenje in bitje. Sin je edino bitje, ki ga je Oče direktno ustvaril; vse ostalo je delo Sina, z voljo Očeta.
Aleksander Aleksandrijski, ki si je prizadeval ohraniti podobo krščanske skupnosti, je tako moral nastopiti proti Ariju. Zbral je skoraj sto škofov iz Egipta in Libije na koncilu, ki je obsodil Arijeve napake in ga izobčil skupaj z njegovimi somišljeniki. Arij je obsodbo zavrnil in začel iskati podporo zunaj Egipta. Našel jo je pri škofu Evzebiju Nikomedijskem in pod njegovim varstvom razvil živahno dejavnost. 'Paleta' različnih teoloških smeri se je še razširila: na skrajni levi je bilo majhno jedro prvih arijancev (zagovarjali so Arijev nauk), malo naprej so se zbrali zmerni zagovorniki podrejenosti med osebami svete Trojice, po origenističnem izročilu, katerega predstavnik je bil Evzebij iz Cezareje. Na desni strani so bili tisti, ki so zaslutili nevarnost arianizma (Aleksander Aleksandrijski), na skrajni desnici pa so bili antiarijanisti (držali so se starega načela božje monarhije; zapadli so v sabelijansko krivoverstvo). Predstavnika te smeri sta bila Evstatij iz Antiohije in Marcel iz Ancire. Nicejski koncil, ki ga je sklical Konstantin (gospodar celotnega cesarstva), naj bi ublažil napetosti med temi smermi in predstavniki. Sprejela se je temeljna veroizpoved po origenističnem izročilu, ki je dobila tudi odločne in jasne opredelitve. Izjavo, da je Sin 'Bog od Boga, Luč od Luči', se podkrepi: Sin je pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva (homoousios) z Očetom. Ta izraz (homoousios) je bil v strokovnem smislu rabljen že pri gnostikih. Prva zanesljiva uporaba tega termina pa je ravno v smislu svete Trojice, ki nakazuje na to, da je Sin iz iste materije (stvarnosti) kot Oče. Vprašanje teoloških sporov je bilo tako navidezno rešeno. Kmalu je spor ponovno vzplamenel.
Na Zahodu so tezo o 'enem bistvu' sprejeli kot samo po sebi razumljivo, na Vzhodu ne. Nekateri so jo obsojali in ji očitali, da je preveč materialna, materialistična, krivoverska. Neprestana nasprotovanja med latinskim Zahodom in grškim Vzhodom so se vrstila. Po vsem Vzhodu so začeli sistematično odstranjevati tiste, za katere je bila prava vera še vedno takšna, kakršno je določil koncil v Niceji. Razvrstile so se številne sinode in obsodbe, ki so pripomogle k zmagi nad razširjajočim se sabelijanstvom.
Zahod se je trdno držal nicejskih stališč, na vzhodu pa so se množili poskusi, da bi nicejsko veroizpoved nadomestili z ustreznejšo opredelitvijo.
Arij je umrl leta 335, Evzebij iz Cezareje leta 340, Evzebij iz Nikomedije konec leta 341– nastopil je nov rod in s tem novi predlogi v zvezi z izrazom homoousios.
Pojavila se je nova oblika arijanstva, skrajnejša od Arijevega nauka. Razglašala sta ga Aetij in njegov učenec Evnomij. Aetij je združil nauke svojih učiteljev in zaostril arijansko razumevanje odnosa med Očetom in Sinom. Zanj Sin še zdaleč ni enega bistva z Očetom in mu tudi ni podoben, ampak je v resnici popolnoma drugačen, anomoios. Po tem je nauk tudi dobil ime – anomoizem. Nauk je racionalistično še zaostril Evnomij. Pri njem je pojem svete Trojice pravzaprav neznan in ni naključje, da ni vključen in omenjen v njegovih spisih. Posledično njegovi privrženci, ki so se razcepili v številčne druščine, niso krščevali v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, temveč v imenu Gospodove smrti. Ena izmed teh številčnih druščin so tudi homojci, ki jih je vodil Akacij; vztrajali so pri Sinovi podobnosti Očetu (homoios). Spopadi med temi različnimi skupinami so ponovno 'pripomogli' k številnim koncilom, zasedanjem in sinodam. Treba se je bilo odločiti za eno smer, en nauk. S silo, prepričevanjem in odločitvami so sprejeli Akacijev homoizem. S to pomembno odločitvijo se je končalo obdobje razčiščevanja nauka. Vendar pa tudi to 'mirno obdobje' ni trajalo. Posamezne skupine so spet zbrale svoje sile. Vprašanje arianizma tako še zdaleč ni bilo rešeno, pojavljala pa so se že nova nasprotja kot posledica prejšnjih. Iz razpravljanj o polni božji naravi Sina je logično nastalo vprašanje božje narave Svetega Duha. Tudi tu so bila mnenja deljena. Nekateri so Svetega Duha prištevali k isti naravi kot sta Oče in Sin. Drugi pa so bili bolj mnenja, da je ta Duh zgolj ustvarjen. Slednji so se najprej imenovali pnevmatomahi (izraz so prvotno uporabljali Atanazij in drugi, ko so opisovali tiste, ki niso sprejeli božanstva Svetega Duha), kasneje so se preimenovali v makedonijance.
Arianizem kljub vsem prizadevanjem še vedno ni bil premagan. Vprašanje izbire 'prave' teološke smeri je ostalo nerazrešeno. Boji proti anomoistom, homouzijancem, nicejancem so se vrstili, odločilni dogodek pa je bil nastanek nove skupine, ki bi jo lahko poimenovali novo-pravoverno. Približevala se je nicejancem in se končno združila z njimi. Za njih je bil Sin enak Očetu v vseh stvareh. Vprašanje je bilo, kako bi ponovno združili obe opredelitvi, do katerih so prišli na Zahodu in Vzhodu, in tako poenotili nauk o sveti Trojici: pri Kapadočanih ena oseba in tri stvarnosti, pri Latincih pa ena stvarnost in tri osebe. Nasprotja in nesporazume so uspeli premagati, z nastopom Teodozija pa se je začelo počasno uveljavljanje te vere. Arianizem je bil dokončno premagan (tako na Zahodu kot na Vzhodu); njegovi zadnji izbruhi so bili zatrti. Krščanstvo (pravoverno katoličanstvo) je postalo ob koncu Teodozijeve vladavine uradna vera celotnega rimskega sveta.
Tako se je počasi iztekala dolga kriza, ki je izbruhnila z Arijevo obsodbo. Ne smemo pa prezreti dejstva, da je tudi ta kriza pripomogla k oblikovanju krščanskega nauka, k življenju in mišljenju kristjana takratnega časa. Sinode so postale eno najbolj značilnih sredstev, s katerimi so skušali doseči edinost Cerkva, zlasti v nauku. To je še ena pozitivna pridobitev iz arijanskega spora. So pa tu še negativne posledice. Škofje ene pokrajine so se dvignili proti škofom druge pokrajine, zanemarjala se je pastirska dejavnost. Arianizem je torej za samo potegnil dobre in slabe posledice. Dobre so ostale, slabe so spomin.
Od sredine 4. stoletja je kot posledica arijanskih sporov v ospredje je stopilo vprašanje Svetega Duha in teološko razreševanje enotne vere v Boga je vplivala na razdeljenost vzhodnih škofov. Razmere v Carigradu so bile prav nemogoče. Glavno besedo so imeli arijanci. Šele kasneje si mala nicejska skupnost postavi škofa Gregorja Nazianškega. Leta 377 se je Bazilij obrnil na vzhodne škofe in jih poprosil, da obsodijo zmotne nauke. Cesar Teodozij1 je v svoji gorečnosti za katoliško vero načrtoval koncil. Cesar je takoj po svojem prihodu v Carigrad odstavil s škofovskega sedeža arijanca Demofila in ustoličil Gregorija Nazianškega, ki je bil dotlej komaj vodja majhne pravoverne skupnosti v prestolnici. V prestolnici Vzhoda (Konstantinoplu) se je leta 381 zbralo 150 škofov in začel se je II. ekumenski koncil.2 Tankočutni škof Gregorij kot škof zbora ni zdržal vseh spletk, ki so se dogajale med koncilom tako, da je koncil pripeljal do zaključka pretor Nektarij.
Kratek pregled arianske zmote do Carigrajskega koncila

Krščanska zavest je sprejela antični pogled na spoznanje Boga. Tedanje razmišljanje temelji na Platonovem Timaju: »Najti začetnika in očeta tega sveta je težko, ko pa ga najdemo, ga je drugim oznanjevati nemogoče.« Da bi premostili ta prepad med najvišjim onostranskim bitjem in vesoljem, so uvedli mnogoplasten sistem vmesnih bitij. O enosti Boga se je teologiji logosa uprl že monarhizem in nauk o hipostazah,3 preko katerega je poskušal razložiti odnos Očeta in Sina v Bogu.4 Razjasnjevanje vprašanja, kako naj o Trojici v enotnosti Boga primerno razmišljamo odgovarja spor z Arijem.5
Arijev nauk: Obstaja en Bog, ki je povsem nadnaraven in s stvarjenjem nima nobene zveze. Bog ni ne rojen, ne ustvarjen, a je izvor vsega. Nova zaveza ga imenuje Bog Oče. Beseda ni nastala iz Očetove volje in nima nobene nadnaravne vezi z Očetom. Očeta ne pozna. Arijanci Sina prištevajo k Očetu, vendar ga ne postavljajo na isto raven. Pravijo, da je Sin časovno mlajši od Očeta. Slava Sina je nižja od slave Očeta.6 Ta nauk je bil na več zborih obsojen, najostreje na nicejskem koncilu leta 325, ko obsodijo Arijevo zmoto. Koncilj je sprejel kot temelj veroizpovedi, da je Sin Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen ne ustvarjen, enega bistva (homousios7) z Očetom.8 Zdelo se je, da je spor rešen. Cesar je bil zadovoljen. Vendar vse skupaj se spet kmalu prebudi. Arianizem se širi kljub nicejski obsodbi in pomeni hudo nevarnost za vero.
Prihaja tudi do novih deljenj arianskega nauka. Pojavi se nova, skrajna oblika arijanstva - anomejstvo, ki zavzame jasno in neprizanesljivo stališče: »Če božjo bit poistimo s pojmom nerojenosti, ki je lastna Očetu, sledi, da Sin še zdaleč ni enega bistva z njim in mu tudi ni podoben, ampak je v resnici popolnoma drugačen, anomoios«9. Ta nauk se po najodločnejšem zagovorniku Evnomiju imenuje tudi evnomejstvo. Nauk je strogo filozofski po Aristotlevi logiki in neoplatonski misli. Bazilij omenja, da je ta teologija precej nerazumljiva. Drugi tak odklon je sabelijevstvo (po Sabeliju): po njem so Oče, Sin in Sveti Duh samo imena za različne oblike božanskega delovanja. Ko božanstvo ustvarja, se imenuje Oče, ko odrešuje, Sin, in ko posvečuje, Sveti Duh.10
To ostro stališče povzroči pravi pretres in se kasneje razdeli na več skupin. Ena od odcepljenih skupin vztraja pri opredelitvi o Sinu, ki je podoben Očetu (homoios), po čemer se imenujejo homojci. In leta 360 že pride do obdobja Homojanskega creda in opredeli zgodovinski arianizem. Odslej so ga izpovedovale skupnosti in ljudstva, ki so nasprotovale katoliški pravovernosti in nicejski veroizpovedi.11 Leta 362 se je začela pojavljati nova usmeritev. Njen začetnik je bil Apolinarij iz Laodikeje. Glede Svete Trojice je bil dosleden nicejec, v kristologiji pa je razvil nauk, ki je bil precej majav.
Vprašanje arianizma še ni rešeno. Pojavi se novo nasprotje kot logična posledica razpravljanja o božji naravi Sina, vprašanje božje narave Svetega Duha. Najprej v Egiptu leta 360, kasneje v letih 370-380 še v Mali Aziji, kjer se je razširilo pnevmatološko krivoverstvo, ki pravi, da Sveti Duh ni Bog in ne poseduje nobenega božanstva; zato o istobitnosti Očeta, Sina in Svetega Duha ne moremo govoriti; Duh ne prihaja od Boga, ker bi bil potem brat edinorojencu. Sveti Duh ni niti iz Sina. Duh zanje ni ne Bog ne ustvarjenina, je bitje med Bogom in stvarstvom. Vendar je Duh drugačen kot druga bitja, je večji in vzvišenejši od stvarstva. Pnevmatomahi ga imenujejo kar angela. Duh je po njihovo samo-ustvarjen. Njegova naloga je, da vodi k Bogu, uči kreposti in oplemeniti človeka. Duh je božji dar človeku. V njem prebiva in deluje. Na Svetem pismu utemeljujejo mesta, ko je Bog ustvaril Svetega Duha (ktizon pnevma): Am 13 in Zah 1,9 in 4,5; v Novi zavezi pa Heb 1,14 (duhovi služabniki), toda kljub temu, da je božji Duh, človeku ta ni Bog, ampak je le posrednik božje milosti in sredstvo božjega dela.12

Trije Kapadočani

Proti tem zmotam se je boril Bazilij iz Cezareje. V svojem delu De Spiritu Sancto na različne načine želi pokazati božanstvo Duha, ki je predmet enakega češčenja kot Oče in Sin. Preko tega dela in z doksologijo se postavi v bran herezijam, ki zanikajo božanstvo Svetega Duha. Pnevmatomahom Bazilij odgovarja, da je dar manj kot darovalec, ker pa življenje prihaja od Boga, je duh enak Bogu, saj oživlja skupaj z Bogom. Duh vse dovršuje in ni sam nič prikrajšan, je darovalec življenja, ne raste s spopolnjevanjem, je že od začetka popoln. Prebiva v sebi in se nahaja povsod. Je izvir posvečenja in razsvetljenja za razum. Po naravi je nedostopen, po dobroti se da najti, vse izpolnjuje s svojo močjo in v njegovi luči vidimo luč. Bazilijevo delo je temelno za spoznanje vzhodne pnevmatologije. Vse to naprej razvijata še ostala dva predstavnika.13
Gregor Nazianški gre v poglobitev odnosa med tremi božjimi osebami in trdi, da izhaja (ekporeuesthai) iz Očeta: »Sveti Duh je v resnici, ki izhaja iz Očeta in sicer ne po rojstvu ali sinovstvu, temveč po izhajanju« (Orat. 39,12). Zelo pomemben odnos vidi med Svetim Duhom in Svetim pismom, iz katerega je razvidno, da je Kristusova skrivnost tesno povezana z delovanjem Svetega duha. Lahko rečemo, da je Sveti Duh navzoč v celotnem Jezusovem življenju. Gregor je najbolj jasen glede sobistvenosti. Zatrdi, da je Sveti Duh Bog (prim. Jn 15,26), ko pravi, da kolikor izhaja iz Očeta, ni ustvarjeno bitje, kolikor ni rojen, ni Sin, ker pa je njegovo mesto med nerojenim in rojenim, je Bog. Sveti Duh je tisti, ki Cerkev gradi in zedinja. To pa počne po svojih služabnikih škofih in teologih. Duhovno življenje, predvsem meniško življenje, kliče po dejavni navzočnosti Duha, v katerem prepoznamo Boga.14
Gregor iz Nise pa doseže med Kapadočani vrh teološkega razmišljanja o Svetem Duhu in je najbolj sistematičen. Pravi da Sin izhaja neposredno iz Očeta, Sveti Duh pa ne izhaja samo v Sinu (Atanazij), ampak po Sinu. Oče je torej vir vse moči, Sin je moč Očeta, Sveti Duh je duh Sinove moči. Vse to Gregor ponazori s kraljevskim maziljenjem: Oče je kralj kakor tudi Sin, Sveti Duh je kraljevsko maziljenje edinorojenega Sina. Zato gre Svetemu Duhu enako češčenje kot Očetu in Sinu.15
Takratni rimski škof Damaz si je v morju zmot prizadeval za pristno edinost z vzhodno Cerkvijo, kar mu je s pomočjo treh škofov Kapadočanov tudi uspelo. Cesar Teodozij nasilno izda odlok o katoliški veri, ki postane državni zakon. Kdor se tega drži, je katoličan, drugi pa so krivoverci. Zahodna Cerkev se je temu uprla, vzhod pa z bizantinski cesarji prav tako dostikrat odstopa. Tako pride do potrebe vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu, ki potrdi sklepe nicejskega koncila in poudari božanstvo Svetega Duha. Obrazec nicejsko-carigrajske veroizpovedi je še danes skupen vsemu Zahodu in tudi Cerkvam Vzhoda.16 »Verujem tudi v Svetega Duha, ki je Gospod in daje življenje, ki izhaja iz Očeta; ki ga moramo z Očetom in Sinom moliti in slaviti, ki je govoril po prerokih.«17
Arianízem (tudi arijanizem) je krščanski verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije. Večina kristjanov je ta nauk zavrgla kot krivo vero - herezijo.
Arianizem se je začel širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Arianizem je bil eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Glavne ideje arianizma so naslednje:
Samo Bog Oče je res Bog: vsemogočen, neustvarjen in večen.
Jezus Kristus ni istega bistva z Očetom in zato ni pravi Bog. Če ga imenujemo Bog Sin, je to mišljeno le v metaforičnem pomenu.
Jezus je najvišje ustvarjeno bitje. Jezus ni obstajal od vedno, pač pa ga je Bog Oče ustvaril iz nič. Jezus ima samo omejene sposobnosti in védenje (ni vsemogočen).
Ker Jezus ni pravi Bog, je zmotno imenovati Marijo »mati Božja«.
Arijev nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v Aleksandriji leta 321. Ker to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar Konstantin I. Veliki leta 325 sklical Prvi nicejski koncil, kjer so arianizem obsodili kot krivoverstvo. Na koncilu so ravno zaradi Arija zelo natančno definirali stališča uradnega krščanstva in sprejeli nicejsko veroizpoved. Cesar je po koncilu začel s preganjanjem arianizma in s sežiganjem Arijevih del. Arija so izobčili iz Cerkve in izgnali, a se je pozneje vrnil v Carigrad, kjer je užival podporo Evzebija Nikomedijskega. Po njem se pristaši arianizma imenujejo tudi evzebijci. Glavni Arijev nasprotnik v tem času je bil Atanazij iz Aleksandrije, ki je izoblikoval tudi Atanazijevo veroizpoved.
Ker so bili nekateri poznejši cesarji (zlasti Konstancij II.) bolj naklonjeni arianizmu, je ta nauk spet pridobil na veljavi. Zato je cesar Teodozij I. leta 381 sklical Prvi carigrajski koncil. Na tem koncilu so zbrani škofje spet obsodili arianizem in sprejeli nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki zajema stališča uradne Cerkve o naravi Boga in Jezusa Kristusa: Jezus je pravi Bog in pravi človek, je enega bistva z Očetom in zato je v resnici Bog Sin. Nasprotniki arianizma so poudarjali troedinost Boga, zato so se imenovali tudi trinitarci ali trinitarianci (Trinitas = Trojica).
V tem času se je arianizem razdelil na tri glavne struje:
strogi arianci so trdili, da Jezus ni niti podobnega bistva z Očetom,
semiarianci so trdili, da Jezus ni istega pač pa podobnega bistva z Očetom,
pnevmatomahi (borci proti Duhu - grško: πνευμα [pnevma] = duh; μαχια [mahia] = boj) pa so trdili, da niti Sveti Duh ni pravi Bog in da ni istega bistva z Očetom.
Kljub obsodbam in prepovedim se je arianizem obdržal še dolgo. V zgodnjem srednjem veku se je širil zlasti med germanskimi plemeni (Ostrogoti, Vizigoti, Burgundci, Langobardi in Vandali) in še posebej med plemstvom. Arianizem je v glavnem ponehal do konca 7. stoletja.
Krščanski plodoviti teolog Tertulijan ( iz tretjega stoletja po Kr. ) je s temi besedami opisal Božjo troedinost: '' Bog je to vesolje ustvaril s svojo besedo, razumom in močjo. Tudi vaši filozofi ( poganski ) se strinjajo, da je stvarnik vesolja, kot kaže, Logos se pravi beseda in razum... ( Zenon in Kleantes recimo )... Trdimo tudi, da imajo beseda, razum in krepost, s katerimi je, kot smo dejali; Bog ustvaril vse, kar je, duh za svojo substanco... Ta Beseda, kot smo poučeni, je izšla iz Boga in je bila s tem, ko je izšla, rojena, zatorej se imenuje Božji Sin, po tem, da ima skupno substanco z Bogom, pa tudi Bog. Zakaj tudi Bog je duh. Žarek, ki sije s Sonca, je del celotnega sonca; vendar je v tem žarku tudi Sonce samo, saj je žarek iz Sonca; substanca potemtakem ni deljena, ampak podaljšana. Tako torej tudi iz duha prihaja duh in iz Boga Bog, kakor se luč utrinja iz luči... Ta božji žarek torej... je posijal dol v neko devico, se v njej utelesil in se rodil kakor človek in Bog. To telo je raslo v duhu, se krepilo, odraslo, govorilo, učilo in delalo, ime pa mu je bilo Kristus. ''

Ni komentarjev: