Spomini na...

Kar nekaj razglednic se je že nabralo na moji mizi, pa ne vem, katere ste že videli, katere ne, zato sem se odločil, da jih postavim na ogled kar na spletu. Da ne bo potem "nisem vedel"...
Ena razglednica je skupinska, iz časa, ko so "združeni zbori" gostovali pri zdomcih.














Potem je ena s posebno vrednostjo: Tilen se je namreč sredi svojega "absolvenskega" v Grčiji spomnil na nas - mislim, sredi vsega, kar našteva, se mu je takorekoč stožilo po nas. A ni to nekaj najbolj romantičnega, kar ste kdaj doživeli? ;0)



















Dve sta pa Janini. Število niti ni presenetljivo, glede na dejstvo, da je pač najdlje v tujini.
















































Ko vas torej kdaj naskakuje skušnjavec, ki vas hoče prepričati, da vas nihče nima rad in da je ni skupine, kjer bi vas vzeli za svojo / svojega, priklikajte na tole objavo in malo preberite vsebino razglednic, pa vam bo lažje...

Raziskave na embrionalnih matičnih celicah (Tina)

To temo sem malce zamudil in sem uletel ravno ko ste vsi začeli govoriti, pa nisem vedel o čem.

Ana. Povedala je da ne ve. Misli, da bi morala o tem vedeti več. Misli, da je tudi nekaj etike pri njenem študiju, a ne dovolj.

Anže je kasneje modro pripomnil, da je lani Slovenija odločno podprla razvoj na tem področju.

Sicer pa se vprašanje tiče tega, da je ob spočetvi človek še skupek nediferenciranih matičnih celic, ki bi se lahko uporabile za zdravljenje poškodovanega tkiva, regeneracijo in pri mnogih drugih situacijah. Moralno vprašanje je seveda, če s tem ubijemo ravno spočetega človeka.

Kdaj se začne življenje?
Kdo ima pravico do življanja?
Kakšno pravico do življenja ima?

RKC je 1.8.2006(?) izrazila razočaranje nad odločitvijo RS za nadaljevanje oz. začetek razvoja na EMC. Hkrati je Bush ta razvoj preprečil z vetom. Zadaj verjetno stojijo medianski volilci - ameriški Evangeličani.

Ps 130

13 Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
me stkal v materinem telesu.
14 Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.
15 Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
16 Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.

Sv. Pismo pravi, da je potrebno varovati, čuvati in služiti bolnim in onemoglim. Jezus pokaže vrednost življanje, ko se žrtvuje na križu. Vrednost življenja je v vstajenju - človek mora eventuelno umreti.

Sv. Avguštin se je že davno dotaknil vprašanja, kdaj je človek zares človek, človek z dušo. Trdil je, da ima zarodek sprva vegetativno dušo, ta postane animalična in v 40. dnevu po spočetju ta postane prava človeška duša. Pri ženskah naj bi se to kajpada zgodilo nekoliko kasneje. Mislim, da nekje po 40. letu, a nisem siguren. Kasneje je Cerkev to doktrino zavrgla in trdila, da vedno ob spočetju nastane človek.

Laični sekulariziran seveda teg ani upošteval. Tako zannastveniki, vlade in ljudstvo nasploh praktično povsod sprejemajo splav. Zakonito je dovoljen, logična posledica je potemtakem tudi, da so raziskave na EMC dovoljene in moralno sprejemljive. Kot absurd lahko pogledamo umetno oploditev v epruveti, kjer zavžejo več kot polovico zarodkov, a ne dovolijo, da bi na teh zarodkih delali raziskave, kljub temu, da po drugi strani trdijo, da to niso živa bitja ali celo ljudje.

Ali smemo vzeti del sebe, svojo celiso in narediti iz sebe klon? Bog nam daje edinstvenost, eno samo dušo. Zato kloniranje ni sprejemljivo s krščanskega vidika. Z EMC bi lahko ozdravljali določene bolezni, recimo sladkorno bolezen. Ali smo res mi najpomembnejši, ali lahko žrtvujejmo nekoga za svoje ozdravljenje?

Cerkev zagovarja oploditev in viro (v telesu) in ne oploditev in vitro (v umetnem okolju) ter homologne (s celicami para, ki ima otroke) in ne heterologne (s celicami para, ki nima teh otrok) oploditve.

Pogledali smo si še izsek oddaje, kjer so spregovorili o tej problematiki. Strinjali smo se, da vse zavisi od našega osebnega pogleda na življenje oz. na začetek življenja. Če življenja kot takega na spoštuješ oz. ne priznavaš oploditve kot začetka življenja tudi nimaš problemov z razvojem in izkoriščanjem EMC. Kot kristjani, ki nam je Kristus pokazal pravo vrednost življenja, ki se kaže v spoštovanju tuzemskega in teženju k onostranskem življenju ter v življenju kot Božjem daru, pa vidimo da je življenje sveto in da ni potrebe po prekomernem zdravljenju ljudi še manj pa je smiselno pobijati ljudi za tovrstno zdravljenje.

Avguštin in človekovo opravičenje (Primož)

Verouk smo začeli s tole priliko:
Prilika o farizeju in cestninarju
9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Ali je šel cestninar drgačen domov? Kaj pomeni to opravičenje? Kaj o tem pravi (kdo drug kot) Pavel?

Opravičenje po veri
21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. 22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, zaradi odpuščanja prej storjenih grehov, v Božji potrpežljivosti. 26 Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.
27 Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. 28 Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. 29 Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov. 30 Saj je en sam Bog, ki bo obrezane opravičil iz vere, neobrezane pa po veri. 31 Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo.

Pavel pravi, da ko je Adam grešil, se je Bog oddaljil od človeka, zapravili smo Božjo bližino. Božji Sin pa je nato s svojo smrtjo sprejel naše grehe. Pravno gledano je taka kompenzacija nesmiselna. Človek pa je opravičen po svoji veri v Kristusa.

Tudi sv. Avguštin se je dotaknil te teme v svoji knjigi O Duhu in besedi . To delo je nastalo na podlagi dopisov s prijateljem Marcelinom, Avguštin pa je inspiracjo dobil pri Pelagiju, asketu, ki ga je Cerkev proglasira za heretika zaradi njegovaga nauka o Adamu in izvirnem grehu. Trdil je namreč, da izvirnega greha ni ter da je vsak človek rešen po svojem trudu. O nemoči človeka je pisal Pavel:

15 Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. 16 Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. 17 Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. 18 Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. 19 Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. 20 Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. 21 V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. 22 Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, 23 v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. 24 Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? 25 Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha.

Avguštin je tako po eni strani trdil, da je človek ranjen po izvirnem grehu in tako tudi oddaljen od Boga, Pelagij pa, da izvirnega greha sploh ni. Podoben razkol je tudi med postavo, kot jo poznajo farizeji in milostjo, kot jo oznanja Pavel.

Farizeji imajo 365 prepovedi, ničkoliko zapovedi, pravijo da ima človek sposobnost, da sam sledi vsem zapovedim in prepovedim, postavo lahko izpolnjujemo tudi brez ljubezni. Nevarnost napuha (Adam, Eva, padli angeli).

Pavel pa poudarja milost. Pravi, da postave ni možno izpolnjevati, postava namreč predvsem pokaže, da se človek ne more sam rešiti. Človek vidi, da ne more izpolniti postave.

"Duh, ki daje življenje in črka, ki ubija" Duh, evangelisti nam oznanjajo milost, ljubezen, Boga, ki ljubi to, da ne grešimo, po drugi strani pa nam daje črko, postavo, ki nam pokaže, kaj je za narediti, ne mora pa razpoložiti srca, odpreti ga ljubezni in milosti. Človek tore ne more nič storiti brez milosti. Opravičeni smo torej po milosti, ki nam daje ljubezen in vero.

Pavel predstavi postavo del, ki pomeni naše izpolnjevanje del po postavi, za opravljanje katerih odnos do Boga ni potreben, predstavi pa tudi postavo vere. Pri njej je predvsem pomemben odnos do Boga, iz tega namreč izira postava del, to ravno ta nam kaže pot do Boga. Ali gre torej v Stari Zavezi, pri judovstvu samo za izpolnjevanje postave del in v Novi Zavezi za postavo vere, za odnos do Boga?

Jezus o tem pravi: 17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. 18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. 19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. 20 Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

Jezus je torej postavo dopolnil, ne spremenil. Postavo imamo vžgano v srcih in jo lahko izpolnjujemo le z milostjo. Ali se svobodno odločamo aprejeti ali ne sprejeti milost? Bog dela vse v nas, tudi to, da verujemo. Sami pa se odločimo, če to sprejmemo.

Če še povzamemo vse skupaj najdemo neko zaporedje in ponavljanje dogodkov. Iz postave prehajamo v vero, iz vere v milost, iz milosti v odvisnost sebi, od tod v svobodo in iz svobode v iskanje pravičnosti. To pa nas zopet pripelje do postave.

Dela so storjena v veri, vera se izraža preko del. Vse pa je v odnosu do Boga.

Velikonočni izlet

Ker sem predolgo vlekel (in še vlečem) z objavo zapisnika s Tilnove teme o mormonih, v zadoščenje pošiljam povezavo do nečesa lepega - do nečesa, kar bo (upam) priklicalo malo veselja v vaša srca...
Prižgi zvočnike, klikni na spodnjo povezavo in uživaj! ;o)
http://video.google.co.uk/videoplay?docid=2276009047301866366&hl=en-GB

KATOLIŠKI OCVIRKI ali problemi v katoliški cerkvi (Jure, 14. maj 2007)

I. Nekdo drug
- Vsi računajo na drugega, da bo vse naredil.
- Anže bi Ferrarija. :-)

II. Odhod iz cerkve po birmi
- Premalo aktivno za mlade.
- Cerkev bi se morala prilagoditi, posodobiti (v mejah normale).
- Sveta maša bi morala biti privlačna.

III. Strpnost do drugih verstev
- Preveč opravka z drugimi.
- Opravljanje.
- Želja po spreobrnitvi drugih.

IV. Vprašanje vere – kako močna je?
- Zaupaj Bogu, kakor da je vse odvisno od Njega, delaj pa, kot da je vse odvisno od tebe.

Protestantizem (Čižek, 2.3.07)

Čižek je v uvodu najprej razložil, kdo ga je tako zainteresiral za protestantizem. Prebral je knjigo Vse poti vodijo v Rim, katere avtorja sta zakonca in bivša protestanta: Scott in Kimberly Hahn. Knjiga govori o tem, kako sta prišla do sklepa, da se je protestantitem dejansko zmotil in sta zato prestopila h katoličanom.

Zgodovina protestantizma se prične, ko takratni pater avguštinskega reda, Martin Luther (1483-1546) 31. oktobra 1517 na vrata grajske stolnice, na Wittenberško cerkev nabije napis s 95 tezami o odpustkih.

Nekaj Luthrovih tez:
Biblija je edini vir božje besede
Odrešitev da le milostni Bog
Od zakramentov prizna le krst in obhajilo
Odklanja čaščenje svetnikov in romanja
Zavrača papeževo poslanstvo

Pri svoji teoriji se je upiral na Jana Husa, češkega reformatorja, ki je bil razglašen za krivoverca in sežgan na grmadi.

M. L. so cerkveni veljaki povabili in ga vprašali:
- če so knjige njegovo delo in
- če je prepričan v njegovo vsebino.

Odgoril je, da se Cerkvi ne nasprotuje popolnoma, vendar ima vseeno določene zahteve:
npr.:

- zahteva po nepriznavanju papeža kot avtoriteto,
- zahteva po neposrednem stiku med verniki-laiki in Bogom,
- proti celibatu (sam se je leta 1525 poročil celo s sestro Katarino od Bore),
- proti spovedi, sami imajo namreč spoved neposredno z Bogom ,
- proti čaščenju svetnikov,
- za odpravo samostanov,
- zahteva za opravljanje bogoslužja v ljudskem jeziku, ne v latinščini
- zahteva po prevodu biblije,
- zahteva proti izkoriščanju preprostih ljudi, na račun katerih se Rimskokatoliška Cerkev bogati, - zahteva proti prodaji odpustkov,
- zahteva proti gradnji bogatih katoliških cerkva...

Spisek vseh zahtev je končal s stavkom: "Tukaj stojim, ne morem si drugače pomagati. Bog mi pomagaj. Amen."

Cerkev je po njegovem nastopu izdala celo zakon, da kdorkoli, ki bo ubil M. L. ne bo kaznovan. M. L. je pa imel vseeno vsaj to srečo, da je bil princ na njegovi strani in ga veroval.
Hkrati pa mu je tudi odgovorila z 41 popravki tez.

M. L. je hotel obnoviti Cerkev od znotraj, tako uspešen je pa bil pri tem samo zaradi vladarjev,. ki so ga pri tem podpirali.
To so bili npr. določeni vladarji Nemčije, skandinavskih držav, Velike britanije, Škotske itd.

Protestanti nam (katoličanom) pravzaprav očitajo:

1. odpustke
2. svetnike (sami vidijo v tem celo poganske rituale)
3. mučenike
4. relikvije
5. revno ljudstvo ni imelo dostopa do Sv. pisma
6. zlorabo Sv. pisma (v smislu "prilagajanja" pridig; dolgo časa biblija tudi ni bila vsem dostopna, zato si je mnogo teologov lahko resnico nekoliko prikrojilo. To, da je bilo Sv. pismo v latinščini jim je bilo pri tem le še v pomoč.)
7. vice, itd.

5 sol protestantizma:

1. solo gratiae (odrešeni smo samo po Božji milosti)
2. solo fidae (zveličamo se samo po veri in ne tako kot pri nas: vera + dobra dela)
3. sola scriptura (Vsa vera temelji na Sv. pismu. Mi npr. verjamemo, da se nam Bog vedno znova razodeva, torej, da ni vse samo v Sv. pismu. Vendar tu se pojavi problem, ker lahko vsak Sv. pismo drugače interpretira. Prav tako priznavamo papeža kot vrhovnega poglavarja Cerkve in svetnike itd.)
4. solus Kristus (Marijo priznavajo le kot božjo mater. Tako kot mi, je ne prizavajo in tudi ne molijo k njej.)
5. soli Dei gloria (samo slava Bogu)

Lahko bi rekli da naš odnos s protestanti napreduje (v poz. smislu:)), saj je bila leta 1999 podpisana deklaracija, da imamo kljub vsem razlikam vendar mnogo skupnih točk in verujemo v istega Boga.

Sami na papeža tudi ne gledajo več kot na antikrista, ampak ga smatrajo le še kot upravičenega izobčeneca Cerkve.

Zanimivo je tudi to, da se smeri protestantizma tako zelo razlkujejo, da nekateri celo priznavajo papeža. Druga skrajnost so pa npr. protestanti, ki so za ukinitev redov in jih ne priznavajo.

Po svetu je približno 590 milijonov protestantov ( v ZDA pa je največje protestantsko gibanje).

Za konec še dve zanimivi teoriji protestantov:

1. celotna pokvarjenost: zaradi izvirnega greha smo celo življenje grešniki, tudi ob izvajanju dobrih del, ker pri tem nimamo dobrih namenov.
2. brezpogojna izbira: ne glede na to kaj delamo v življenju- na koncu si bomo sodili sami in se prav tako sami odločili ali gremo v nebesa ali ne.

SANJE...od Freuda do Sv. pisma (12. 3., pripravili Eva in Sara)

Tokrat smo govorili med drugim o tem, zakaj Anže sanja o pokvarjeni televiziji v najnovejšem Mercedesu in zakaj je Eva po 5 minutah spanja že v REM fazi...:)

Vse začne takrat, ko zaspimo. Prof. Chris Idzikowski pravi, da položaj, v katerem spimo, razkriva veliko podrobnosti naše osebnosti:

1) Položaj ploda:
Je eden najpogostejših spalnih položajev, saj se pred spanjem kot dojenček v maternici zvije kar 41% vseh ljudi. Taki ljudje naj bi na zunaj delovali močno in samozavestno, čeprav so v notranjosti občutljivi. Navadno so ob prvem stiku sramežljivi a se kasneje hitro sprostijo. Ta položaj je pogostejši pri ženskah.

2) Položaj klade:
Človek leži na postelji z iztegnjenimi rokami ob telesu. Taki ljudje naj bi biil družabni in sproščenim zaupljivi do neznancev, precej lahkoverni.

3) Hrepenenjski položaj:
V tem položaju človek spi na boku, roke ima iztegnjene pred seboj. Ti ljudje so po značaju odprti, hkrati pa veliki ciniki in dvomljivci. Odločajo se počasi, a ko enkrat sprejmejo odločitev, vztrajajo pri njej.

4) Vojaški položaj:
Spanje na hrbtu s poravnanimi rokami ob telesu. Lastnosti "vojaka" so tihost in zadržanost, ne mara kaosa, sebi in drugim postavlja visoka merila.

5) Padalski položaj:
Označuje položaj, ko človek leži na trebuhu, glavo ima položeno v stran, z rokami pa objema blazino. Po značaju je tak človek družaben in vihrav, vendar pa tudi napet in občutljiv. Ne mara kritike in ekstremnih situacij.

6) Položaj morske zvezde:
Če ležimo na hrbtu z iztegnjenimi nogami in rokami, ki objemajo blazino, smo kot morska zvezda. Značilno za te ljudi je, da radi prisluhnejo drugim in jim priskočijo na pomoč, so dobri prijatelji, navadno ne želijo biti v središču pozornosti.


Sanje - še vedno neraziskane

Sanje so še vedno zelo neraziskan del psihologije. Za človeka so kulturno pomembne, saj nekateri v njih iščejo razlago svojega življenja ali celo pogled v prihodnost. Vendar strokovnjaki še vedno niso razrešili osnovnih vprašanj: kaj sanje pomenijo, zakaj sploh sanjamo, kaj nam sanjanje pove o naših možganih,... Glavna težava pri raziskovanju sanj je, da ne moremo videti, kaj človek sanja, zato se mora raziskovalec zanašati na pripovedovanje prostovoljcev, ki pri raziskavah sodelujejo. Toda ti opisi so po navadi zelo selektivni, saj se čloek spominja samo zadnjih nekaj minut sanj.

Zgodovina raziskovanja sanj je pestra. Z njimi se je veliko ukvarjal znani Sigmund Freud. Po njegovem mnenju so sanje oblika "izpolnjevanja želja", nezavedni poskusi razreševanja človekovih konfliktov ali problemov, bodisi aktualnih ali tistih iz preteklosti. Ker so nezavedne informacije pogosto vznemirjajoče, jim cenzor podzavesti ne dovoljuje vstopa v zavest, dokler niso spremenjene. Podobe iz sanj po Freudovem mnenju niso take, kot se zdijo, zato potrebujejo poglobljeno interpretacijo, če želimo z njimi proučiti strukturo podzavesti.

Leta 1953 so raziskovalci odkrili stanje REM, ko človek trdno spi, možgani pa so aktivni kot v budnem stanju. Ker je 80% ljudi, ki so bili med spanjem v tem stanju, poročalo o sanjah, so znanstveniki sklepali, da je stanje REM fiziološka različica sanjanja. Stanje REM označuje globok spanec, za katerega je značilno hitro premikanje oči in pa značilni možganski valovi.

Vsi ljudlje sanjamo, le da se sanj spomnimo le občasno. Ne sanjamo zgolj z umom, temveč s celim telesom. Ko sanjamo, da se premikamo, se dogajanju v sanjah primerno odzovejo tudi mišice. Mišični napetosti se pridružijo čustva in občutko, saj v sanjah lahko slišimo, se pogovarjamo (Sara ;)) , se smejemo, jočemo,...
Na sanjske vsebine, intenzivnost in dolžino vpliva mnogo dejavnikov, med drugim starost, bolezen, stresne situacije, preizkušnje.

Vrste sanj:

- mora
- arhetipske; imajo močan čustven naboj, so zbiralnik zgodovinskih spominov
- ponavljajoče; podobne so mori in nas zmedejo, saj nam razkrivajo skrite tesnobe in strahove
- preroške
- simbolične; polne različnih simbolov nas nagovarjajo na nagonski ravni. Predstavljajo naš ustvarjalni izraz, način, kako cenimo nekaj prezrtega ali samoumavnega.
- čudovite; nas navdajajo, sprostijo, umirijo, pa čeprav v sanjski vsebini morda ne prepoznamo nič takega, da bi jih bilo vredno opisati.

Zakaj sanje pozabimo?

Razlaga po Freudu je jasna: sanje vsebujejo nezavedne, potlačene želje in misli, torej morajo tam tudi ostati.
Ludwig Strumpell pa je glede pozabljanja sanj podal več razlag:
- veliko podob iz sanj ni dovolj intenzivnih, da bi si jih zapomnili
- večina podob iz sanj je unikatnih in se ne ponavljajo, zato si jih težje zapomnimo
- Ker se nam sanje v večini primerov zdijo brez vsakega smisla in urejenosti oz. jih ne moremo z ničemer povezati, jih pozabimo
- za sanje običajno nismo zainteresirani, nimamo namena in se jih ne trudimo shraniti v spominu.


Sveto pismo in sanje

Biblija je polna sanj: faraonove sanje, ki jih razloži Jožef, Abrahamove sanje, Salomonove sanje, sanje svetih treh kraljev o jezusovem rojstvu, Jakobove sanje,... Velikokrat se tudi Bog razodene bibličnim osebam po sanjah.
Vse to kaže ne to, da so v naših možganih območja, ki jih človek lahko obišče medtem ko njegovo telo počiva. Zavest torej v tem času pobegne v želje, prodre v ta območja in prinese spomine teh dogodkov, ki jih imenuje "sanje".
V drugem pismu Korinčanom (2 Kor 12, 1-4) zopet najdemo potrditev, da je možno prodreti v ta območja v možganih, da odkrijemo, kaj nam hoče dati naš dobri Biti.

Sanje in vizije so v Božji besedi omenjene osupljivo pogosto. V Sv. pismu so sanje omenjene kar 122-krat, vizije pa 101-krat.
Veliko prerokov je imelo sanje in vizije od Boga. Na primer Ezekijel 1, Danijel 8, 27, Danijel 10, Izaija 6 v Stari zavezi, v Novi zavezi pa beremo o Janezu v knjigi Razodetja in Petru v Apostolskih delih (Apd 10, 9-22).

Prebrali smo naslednje odlomke in se ob njih pogovorili, kakšne vrste sanj so v odlomku, kaj Bog po njih sporoča, zakaj so pomembne:

- 1 Mz 37, 5-9
- Sod 7, 13-16
- 1 Kr 3, 5-10
- Dan 2; 26-31
- Est A, 4-22
- Mt 1, 20-22 (tukaj so opisane Jožefove sanje, v katerih mu Bog pravi, naj vzame k sebi ženo Marijo. Primož nam je ob tem povedal zakaj je Jožef zavetnik študentov: ker ima največ spoznanj v spanju ;))

Ali Bog še vedno uporablja sanje, da bi nam spregovoril?

Če sanjamo, je potrebno te sanje razporediti po teh parametrih:

1) Potrditev Sv. Duha

Gospod nam govori: "Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči" (Jn 16, 13).
V drugih besedah, Sveti Duh ima tu dvojno nalogo:
- da nam prinese sanje od Boga, našega Očeta (Jn 2, 22 - Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus)
- priskrbi nam Njegovo interpretacijo.

2) Trdnost z Božjo besedo - Sveto pismo

Ne moremo se pretvarjati da, če sanje pritiskajo na nas, se ne podredimo temu, kar je jasno podano od Boga ter potem te sanje izhajajo od Njega. Bog si ne oporeka! Vsako sporočilo od Boga, če je res njegovo, mora biti povsem enako Besedi. Če človek čuti, da mu neke sanje povzročajo nemir, tesnobo, strah, grozo, jezo, sovraštvo,... potem te sanje niso od Boga. Bog je dober Bog, Bog ljubezni, Bog odpuščanja, miru in sprave. Namreč sanje lahko uporabi Satan, da bi nas zmedel in nam odvzel mir. Biti moramo previdni in oprezni, da so naše sanje, če jih imamo, trdno povezane z naukom Sv. pisma:

"Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal za preizkušenega, za delavca, ki se mu ni treba sramovati in ki pravilno ravna z besedo resnice.! (2 Tim 2, 15)

Zaključek:

-ali je kdo od nas že imel preroške sanje?
-ali pozamo kakšnega svetnika, ki bi imel veliko takšnih sanj?
-zakaj se Bog nekaterim razodeva preko sanj, drugim pa drugače?

Nihče izmed nas se ne spominja kakšnih preroških sanj, vsak pa ima nekaj sanj, ki se jih posebno dobro spomni, ki se lahko včasih ponovijo, katerih sploh ne more povezati z ničemer ali pa približno ve, kaj bi lahko pomenile.

Za konec pa, drage, klade, vojaki, padalci,... pravijo, da je mirna vest najboljše zagotovilo za miren spanec. Za to pa poznamo naslov... tudi On je bil, kot vedno, z nami:)

Padli angeli (5.3.2007, Tilen)

Tokrat smo spoznali nekaj stvari o angelih in padlih angelih.

Angeli so od Boga ustvarjena duhovna in breztelesna bitja. So med človekom in Bogom in imajo popolno spoznanje. Imenujemo jih tudi božji »kurirji«. Angele delimo na tri osnovne sfere, znotraj teh sfer pa so še po trije zbori. Sfere so hierarhično organizirane.
V prvi sferi najdemo nebeške svetovalce, njihovi šefi so serafi (skrbniki prestola, pojejo hvalnice, imajo 6 kril, Lucifer jih je imel 12), sledijo jim kerubi (varuhi svetlobe in zvezd, imajo 4 obraze, 8 kril z očmi) ter prestol oz. ofanimi, ki so kot kolesa v kolesu z mnogimi očmi (aka spinner). V drugi sferi najdemo nebeške vladarje – gospostvo (od Boga, serafom in kerubov sprejemajo ukaze glede reda v vesolju in nadziranjem narodov), utrdbe ali kreposti, ki bdijo nad skupinami ljudi ter oblasti, svetli oblački dima, ki skrbijo za akademike, prenašajo zavest in skrbijo za razdelitev oblasti med ljudmi. V tretji sferi so božji poslanci, ki jih delimo na vladarstvo (angeli s krono in žezlom, skrbijo za vojsko, trgovino in vladarje), nadangele (administrativni delavci) in angeli (poslanci in varuhi).

Glede padlih angelov so na četrtem lateranskem koncilu sprejeli sklep, da vodstvo padlih angelov predstavljajo hudič in njegovi angeli (demoni), da pa so bili vsi ustvarjeni od Boga in so v svoji naravi dobri, a so pol lastni odločitvi in samostojno postali zlobni. Njihove nadnaravne moči so enake močem drugih angelov, ki so ostali zvesti Bogu. Njihov greh je bil pred grehom Adama in Eve, njihov greh pa naj bi se zgodil zaradi svobodne volje, ošabnosti in poželenja. Želeli so biti nad Bogom. O tem v prispodobi govorita Iz 14, 12-15 in Ez 28, 12-15, ki za podobo uporabita kralje.

Predvsem si človek želi pojasniti, zakaj so se angeli odločili zoper Boga? Ker imajo popolno spoznanje, zaradi svoje narave ne morejo grešiti. Poznajo namreč vse posledice svojih dejanj, nimajo skušnjav, vidijo prihodnost. Nekateri pravijo, da se zaradi tega niso imeli priložnosti pokesati svojih grehov, Suaruz pa pravi, da so imeli še tako majhno priložnost za kesanje, a se zaradi svoje trdne volje niso odločili za kesanje. S tem pokaže, da je Bog ostal tudi do njih milostljiv, a so se sami odločili zoper njega. Odločiti se morajo proti Bogu, kljub temu, da so videli njegovo obličje, da so ga popolnoma spoznali. Grešiti je človeško, angeli kot nadčloveška bitja pa torej naj ne bi bili sposobni grešiti.

Katoliški teoretiki in misleci se strinjajo, da je Lucifer s svojim uporom oz. napadom želel postati svoboden in enak Bogu. Hotel se je dvigniti nad Božji prestol, kljub temu, da je bil najvišji med vsemi angeli, da je imel posebne moči in kljub temu, da je bilo Luciferjevo veličastvo vseeno nepredstavljivo manjše od Božjega. Lucifer je zanesljivo vedel, da mu njegov podvig ne more uspeti.

Sv. Anzelm se ob tem vpraša : »Če o Bogu ne moremo razmišljati drugače, kot da je eden in edini in da nič ne more biti enako njemu, kako si je potem hudič lahko želel česar si sploh ni mogel želeti? Zagotovo ni bil tako neumen, da se ne bi zavedal, da ne more biti ustvarjeno ali spočeto nič, kar bi bilo lahko enako Bogu.« Na svoje vprašanje odgovarja z mislijo, da o absolutni enakosti med Bogom in komurkoli drugim sploh ni vprašanje, ker to enostavno ni mogoče. Vseeno imeti to nemogočo željo torej lahko pomeni le iskanje samostojnosti, ki je lastna le Bogu.
Sv. Tomaž Akvinski je razmišljal podobno: »če s tem vprašanjem mislimo biti enaki Bogu, potem si hudič tega ni mogel želeti, ker je vedel, da je to nemogoče in ni bil zaslepljen z zlobo, kot so lahko ljudje. Tudi če bi bilo mogoče, da bitje postane Bog, si angeli tega ne bi morali želeti, ker bi s tem prenehali biti angeli – nobeno bitje pa si ne more želeti lastnega uničenja.« Sv. Tomaž meni, da je hudič hotel biti kot Bog (Iz. 14), in ta svetopisemski odstavek razume kot podoben Bogu – ustvarjen po njegovi podobi. Ni torej greh vsaka želja biti podoben Bogu, greh je v primeru, da je ta želja pretirana, v smislu delati proti Božji volji ali iskati podobnosti na napačen način. Hudičev greh naj bi bil v iskanju oz. hrepenenju po nadnaravni božanskosti, torej greh ošabnosti (lust), ali greh duhovnega poželenja.
Druga teorija pravi, da se angeli niso želeli podrediti bitju, nižjemu od sebe – Jezusu, ki je bil človek, materialno bitje, in Bog.

V debati smo odkrili, da nam je najboližja zadnja razlaga, da je Jezusova narava "kriva" za nezadovoljstvo padlih angelov. Ti naj bi se odvrnili zoper Boga že zelo kmalu po svojem nastanku, saj so že takrat v svojem popolnem spoznanju videli, da se bodo morali pokoriti Bogu in človeku. Anže je okdril podobnost s priliko delavcev v vinogradu, ki so vsi dobili enako plačilo.

Upodobitve in podatki o angelih in padlih angelih se ne nahajajo v Sv. Pismu, oz. so le skromno omenjeni (koza, razodetje). Večino podatkov najdemo v izročilih in apokrifnih evangelijih.

Angeli po našem menju ne nastajajo več, ker živijo izven časa in prostora.

In še moder zaključek očeta Primoža J:
Z odrešenjem smo rešeni ne zla, pač pa suženjsta zla. Jezus nas je odrešil z namenom, da se zlu lahko upremo, da se imamo možnost upreti. Njegovo odrešenje deluje tudi retroaktivno.

Sklepna molitev

Zdaj smo pa in

Imamo prvi slovenski veroučni blog. Tako da bomo zdaj huda konkurenca vsem jeznim Slovencem, ki udrihajo čez krščanstvo in Cerkev.