Abraham

Abraham

Abraham velja za očeta vere. Kierkeegard pa se je spraševal, kaj si je moral ta modri očak misliti, ko mu je Bog velel, naj daruje svojega sina. Poglejmo si pet fiktivnih zgodb, ki to opisujejo.


Absurd: kar je v nasprotju z logiko, nesmisel.
I.
In Bog je preizkušal Abrahama in mu rekel: Abraham, vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, in pojdi v deželo Morija in ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo jaz pokažem.
Bilo je zgodaj zjutraj, ko je Abraham vstal in dal osedlati svoje osle. Odšel je iz šotora in Izak z njim; Sara pa je skozi okno gledala za njima dokler ji nista izginila z oči. V tišini sta jezdila tri dni, ob svitu četrtega dne pa Abraham ni rekel ni besede, le povzdignil je oči in ugledal goro Morijo v daljavi. Za seboj je pustil svoje služabnike in Izaka, vodeč ga za rokó, privedel do vznožja gore. Rekel si je “Gotovo bom Izaku prikril, kam pojde”. Nepremično je stal, položil roko na Izakovo glavo, da bi ga blagoslovil in Izak je pokleknil, da je sprejel blagoslov. In Abrahamo je deloval očetovsko, njegov pogled mil in njegov govor svarilen. A Izak ga ni razumel, njegova duša mu ni dala spoznati; objel je Abrahamova kolena, rotil ga je pri njegovih nogah, moledoval je za svoje mlado življenje, za svoje prelepe upe, spomnil se je veselja v Abrahamovi hiši, ko se je rodil in pomislil na bridkost in samoto, ko bo ostala za njim. Nato je Abraham dvignil mladeniča in ga vodil za roko in njegove besede so bile polne tolažbe in svaril. A Izak ga ni razumel. Dvigovala sta se proti gori Moriji, a Izak ga ni razumel. Nato je Abraham za trenutek odvrnil svoj pogled in ko je Izak zopet pogledal, se je lice njegovega očeta spremenilo, njegov pogled je bil divji, njegov videz grozen. Zgrabil je Izaka, da vrgel po tleh in rekel “Ti neumni deček, ali verjameš, da sem tvoj oče? Jaz sem častilec idola! Ali verjameš, da je to Božji ukaz? Ne, to je za moje zadovoljstvo.” Izak se je tresel in je kriknil v svojem strahu “Nebeški Bog, usmili se me, Bog Abrahama, bodi milostljiv, nimam očeta na zemlji, bodi ti moj oče!” Abraham pa si je rekel “Oče v nebesih, zahvaljujem se ti. Bolje da misli, da sem jaz okruten, kot da bi izgubil vero vate.”
Ko želimo otroka odvaditi od materinega mleka, si mati počrni svoje prsi; kajti bilo bi škoda, če bi njene prsi zgledale prijetne, otrok pa ne bi smel piti njenega mleka. Tako otrok verjame, da so se spremenile njene prsi; mati pa ostane ista, njen pogled ljubeč in nežen kot vedno.
II.
Bilo je zgodaj zjutraj. Abraham je zgodaj vstal in objel Saro, nevesto njegove starosti. Sara pa je poljubila Izaka, ki ji je odvzel njeno sramoto – Izak, njen ponos, njeno upanje in upanje vseh prihajajočih rodov. Nato sta odjezdila tiho po svoji poti in Abrahamov pogled je bil uprt v tla pred njim vse do četrtega dne, ko se je uzrl in zagledal goro Morijo v daljavi. A nato so njegove oči zopet iskale tla. Brez besed je uredil butare in zvezal Izaka in brez besed izvlekel svoj nož. Nato je zagledal ovna, ki mu ga je Bog izbral ter ga daroval za žgalno daritev Njemu in krenil domov… Tedaj se je Abraham postaral. Ni mogel pozabiti, kaj je Bog zahteval od njega. Izak pa je napredoval kot prej, a Abrahamovo oko se je zatemnilo in ni več videl veselja.
Ko otrok zraste in ge je potrebno odvaditi od materinega mleka, bo njegova mati zakrila svoje prsi. Tako otrok nima več mame.
III.
Bilo je zgodaj zjutraj. Abraham je vstal in poljubil Saro, mlado mamo in Sara je poljubila Izaka, njeno radost in veselje. In Abraham je odjezdil naprej, izgubljen v svojih mislih – razmišljal je o Hagari in njenem sinu medtem, ko je jezdil v divjino. Povzpel se je na goro Morijo in potegnil izvlekel nož.
Bil pa je miren večer ko se je Abraham sam odpravil na pot proti gori Moriji. Tam se je vrgel na obraz in prosil Boga, naj mu odpusti njegov greh, saj je bil nameraval žrtvovati svojega sina Izaka in da je kot oče pozabil svojo dolžnost do svojega sina. Čedalje včekrat se je podal na to pot a nikdar ni našel počitka. Ni mogel doumeti, da je greh to, da je želel žrtvovati Bogu svojo najdražjo lastnino, sina, za katerega bi z veseljem sam daroval. Ampak, če je bil to greh, če ne bi Izaka ljubil tako močno, potem tudi ne bi mogel doumeti, da mu Bog lahko odpusti; kateri greh pa je od tega še hujši?
Ko je otroka treba odvaditi od materinega mleka, mati obžaluje, da sta ona in njen sin čedalje bolj in bolj ločena, da njen sin, ki je najprej ležal pod njenim srcem, nato pri njenih prsih, ni več tako blizu. Zato nekaj časa skupaj žalujeta.
IV.
Bilo je zgodaj zjutraj. V Abrahamovi hiši je bilo vse pripravljeno za potovanje. Poslovil se je od Sare in Eliezer, njegov zvesti služabnik ga je pospremil del poti. V miru sta jezdila skupaj, Abraham in Izak, dokler nista prišla do gore Morije. Abraham je pripravil vse za daritev, mirno in nežno, a ko se je njegov oče obrnil stran, da bi izvlekel nož, je Izak videla Abrahamovo levo dlan, kako se je brezupno sklenila; in cel život mu je dregetal – a Abraham je vseeno izvlekel nož.
Nato sta se vrnila domov in Sara ju je že pričakovala. Izak pa je izgubil svojo vero. Nihče na celem svetu ni nikdar tega niti z besedo omenil, niti Izak ni govoril z nobenim človekom o tem, kar je videl in niti Abraham ni dvimil, da tega nihče ni videl.
Ko želimo otroka odvaditi dojenja, mora imeti njegova mati pripravljeno zdravo hrano, va ne bi otrok slabel.