SANJE...od Freuda do Sv. pisma (12. 3., pripravili Eva in Sara)

Tokrat smo govorili med drugim o tem, zakaj Anže sanja o pokvarjeni televiziji v najnovejšem Mercedesu in zakaj je Eva po 5 minutah spanja že v REM fazi...:)

Vse začne takrat, ko zaspimo. Prof. Chris Idzikowski pravi, da položaj, v katerem spimo, razkriva veliko podrobnosti naše osebnosti:

1) Položaj ploda:
Je eden najpogostejših spalnih položajev, saj se pred spanjem kot dojenček v maternici zvije kar 41% vseh ljudi. Taki ljudje naj bi na zunaj delovali močno in samozavestno, čeprav so v notranjosti občutljivi. Navadno so ob prvem stiku sramežljivi a se kasneje hitro sprostijo. Ta položaj je pogostejši pri ženskah.

2) Položaj klade:
Človek leži na postelji z iztegnjenimi rokami ob telesu. Taki ljudje naj bi biil družabni in sproščenim zaupljivi do neznancev, precej lahkoverni.

3) Hrepenenjski položaj:
V tem položaju človek spi na boku, roke ima iztegnjene pred seboj. Ti ljudje so po značaju odprti, hkrati pa veliki ciniki in dvomljivci. Odločajo se počasi, a ko enkrat sprejmejo odločitev, vztrajajo pri njej.

4) Vojaški položaj:
Spanje na hrbtu s poravnanimi rokami ob telesu. Lastnosti "vojaka" so tihost in zadržanost, ne mara kaosa, sebi in drugim postavlja visoka merila.

5) Padalski položaj:
Označuje položaj, ko človek leži na trebuhu, glavo ima položeno v stran, z rokami pa objema blazino. Po značaju je tak človek družaben in vihrav, vendar pa tudi napet in občutljiv. Ne mara kritike in ekstremnih situacij.

6) Položaj morske zvezde:
Če ležimo na hrbtu z iztegnjenimi nogami in rokami, ki objemajo blazino, smo kot morska zvezda. Značilno za te ljudi je, da radi prisluhnejo drugim in jim priskočijo na pomoč, so dobri prijatelji, navadno ne želijo biti v središču pozornosti.


Sanje - še vedno neraziskane

Sanje so še vedno zelo neraziskan del psihologije. Za človeka so kulturno pomembne, saj nekateri v njih iščejo razlago svojega življenja ali celo pogled v prihodnost. Vendar strokovnjaki še vedno niso razrešili osnovnih vprašanj: kaj sanje pomenijo, zakaj sploh sanjamo, kaj nam sanjanje pove o naših možganih,... Glavna težava pri raziskovanju sanj je, da ne moremo videti, kaj človek sanja, zato se mora raziskovalec zanašati na pripovedovanje prostovoljcev, ki pri raziskavah sodelujejo. Toda ti opisi so po navadi zelo selektivni, saj se čloek spominja samo zadnjih nekaj minut sanj.

Zgodovina raziskovanja sanj je pestra. Z njimi se je veliko ukvarjal znani Sigmund Freud. Po njegovem mnenju so sanje oblika "izpolnjevanja želja", nezavedni poskusi razreševanja človekovih konfliktov ali problemov, bodisi aktualnih ali tistih iz preteklosti. Ker so nezavedne informacije pogosto vznemirjajoče, jim cenzor podzavesti ne dovoljuje vstopa v zavest, dokler niso spremenjene. Podobe iz sanj po Freudovem mnenju niso take, kot se zdijo, zato potrebujejo poglobljeno interpretacijo, če želimo z njimi proučiti strukturo podzavesti.

Leta 1953 so raziskovalci odkrili stanje REM, ko človek trdno spi, možgani pa so aktivni kot v budnem stanju. Ker je 80% ljudi, ki so bili med spanjem v tem stanju, poročalo o sanjah, so znanstveniki sklepali, da je stanje REM fiziološka različica sanjanja. Stanje REM označuje globok spanec, za katerega je značilno hitro premikanje oči in pa značilni možganski valovi.

Vsi ljudlje sanjamo, le da se sanj spomnimo le občasno. Ne sanjamo zgolj z umom, temveč s celim telesom. Ko sanjamo, da se premikamo, se dogajanju v sanjah primerno odzovejo tudi mišice. Mišični napetosti se pridružijo čustva in občutko, saj v sanjah lahko slišimo, se pogovarjamo (Sara ;)) , se smejemo, jočemo,...
Na sanjske vsebine, intenzivnost in dolžino vpliva mnogo dejavnikov, med drugim starost, bolezen, stresne situacije, preizkušnje.

Vrste sanj:

- mora
- arhetipske; imajo močan čustven naboj, so zbiralnik zgodovinskih spominov
- ponavljajoče; podobne so mori in nas zmedejo, saj nam razkrivajo skrite tesnobe in strahove
- preroške
- simbolične; polne različnih simbolov nas nagovarjajo na nagonski ravni. Predstavljajo naš ustvarjalni izraz, način, kako cenimo nekaj prezrtega ali samoumavnega.
- čudovite; nas navdajajo, sprostijo, umirijo, pa čeprav v sanjski vsebini morda ne prepoznamo nič takega, da bi jih bilo vredno opisati.

Zakaj sanje pozabimo?

Razlaga po Freudu je jasna: sanje vsebujejo nezavedne, potlačene želje in misli, torej morajo tam tudi ostati.
Ludwig Strumpell pa je glede pozabljanja sanj podal več razlag:
- veliko podob iz sanj ni dovolj intenzivnih, da bi si jih zapomnili
- večina podob iz sanj je unikatnih in se ne ponavljajo, zato si jih težje zapomnimo
- Ker se nam sanje v večini primerov zdijo brez vsakega smisla in urejenosti oz. jih ne moremo z ničemer povezati, jih pozabimo
- za sanje običajno nismo zainteresirani, nimamo namena in se jih ne trudimo shraniti v spominu.


Sveto pismo in sanje

Biblija je polna sanj: faraonove sanje, ki jih razloži Jožef, Abrahamove sanje, Salomonove sanje, sanje svetih treh kraljev o jezusovem rojstvu, Jakobove sanje,... Velikokrat se tudi Bog razodene bibličnim osebam po sanjah.
Vse to kaže ne to, da so v naših možganih območja, ki jih človek lahko obišče medtem ko njegovo telo počiva. Zavest torej v tem času pobegne v želje, prodre v ta območja in prinese spomine teh dogodkov, ki jih imenuje "sanje".
V drugem pismu Korinčanom (2 Kor 12, 1-4) zopet najdemo potrditev, da je možno prodreti v ta območja v možganih, da odkrijemo, kaj nam hoče dati naš dobri Biti.

Sanje in vizije so v Božji besedi omenjene osupljivo pogosto. V Sv. pismu so sanje omenjene kar 122-krat, vizije pa 101-krat.
Veliko prerokov je imelo sanje in vizije od Boga. Na primer Ezekijel 1, Danijel 8, 27, Danijel 10, Izaija 6 v Stari zavezi, v Novi zavezi pa beremo o Janezu v knjigi Razodetja in Petru v Apostolskih delih (Apd 10, 9-22).

Prebrali smo naslednje odlomke in se ob njih pogovorili, kakšne vrste sanj so v odlomku, kaj Bog po njih sporoča, zakaj so pomembne:

- 1 Mz 37, 5-9
- Sod 7, 13-16
- 1 Kr 3, 5-10
- Dan 2; 26-31
- Est A, 4-22
- Mt 1, 20-22 (tukaj so opisane Jožefove sanje, v katerih mu Bog pravi, naj vzame k sebi ženo Marijo. Primož nam je ob tem povedal zakaj je Jožef zavetnik študentov: ker ima največ spoznanj v spanju ;))

Ali Bog še vedno uporablja sanje, da bi nam spregovoril?

Če sanjamo, je potrebno te sanje razporediti po teh parametrih:

1) Potrditev Sv. Duha

Gospod nam govori: "Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči" (Jn 16, 13).
V drugih besedah, Sveti Duh ima tu dvojno nalogo:
- da nam prinese sanje od Boga, našega Očeta (Jn 2, 22 - Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus)
- priskrbi nam Njegovo interpretacijo.

2) Trdnost z Božjo besedo - Sveto pismo

Ne moremo se pretvarjati da, če sanje pritiskajo na nas, se ne podredimo temu, kar je jasno podano od Boga ter potem te sanje izhajajo od Njega. Bog si ne oporeka! Vsako sporočilo od Boga, če je res njegovo, mora biti povsem enako Besedi. Če človek čuti, da mu neke sanje povzročajo nemir, tesnobo, strah, grozo, jezo, sovraštvo,... potem te sanje niso od Boga. Bog je dober Bog, Bog ljubezni, Bog odpuščanja, miru in sprave. Namreč sanje lahko uporabi Satan, da bi nas zmedel in nam odvzel mir. Biti moramo previdni in oprezni, da so naše sanje, če jih imamo, trdno povezane z naukom Sv. pisma:

"Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal za preizkušenega, za delavca, ki se mu ni treba sramovati in ki pravilno ravna z besedo resnice.! (2 Tim 2, 15)

Zaključek:

-ali je kdo od nas že imel preroške sanje?
-ali pozamo kakšnega svetnika, ki bi imel veliko takšnih sanj?
-zakaj se Bog nekaterim razodeva preko sanj, drugim pa drugače?

Nihče izmed nas se ne spominja kakšnih preroških sanj, vsak pa ima nekaj sanj, ki se jih posebno dobro spomni, ki se lahko včasih ponovijo, katerih sploh ne more povezati z ničemer ali pa približno ve, kaj bi lahko pomenile.

Za konec pa, drage, klade, vojaki, padalci,... pravijo, da je mirna vest najboljše zagotovilo za miren spanec. Za to pa poznamo naslov... tudi On je bil, kot vedno, z nami:)

Padli angeli (5.3.2007, Tilen)

Tokrat smo spoznali nekaj stvari o angelih in padlih angelih.

Angeli so od Boga ustvarjena duhovna in breztelesna bitja. So med človekom in Bogom in imajo popolno spoznanje. Imenujemo jih tudi božji »kurirji«. Angele delimo na tri osnovne sfere, znotraj teh sfer pa so še po trije zbori. Sfere so hierarhično organizirane.
V prvi sferi najdemo nebeške svetovalce, njihovi šefi so serafi (skrbniki prestola, pojejo hvalnice, imajo 6 kril, Lucifer jih je imel 12), sledijo jim kerubi (varuhi svetlobe in zvezd, imajo 4 obraze, 8 kril z očmi) ter prestol oz. ofanimi, ki so kot kolesa v kolesu z mnogimi očmi (aka spinner). V drugi sferi najdemo nebeške vladarje – gospostvo (od Boga, serafom in kerubov sprejemajo ukaze glede reda v vesolju in nadziranjem narodov), utrdbe ali kreposti, ki bdijo nad skupinami ljudi ter oblasti, svetli oblački dima, ki skrbijo za akademike, prenašajo zavest in skrbijo za razdelitev oblasti med ljudmi. V tretji sferi so božji poslanci, ki jih delimo na vladarstvo (angeli s krono in žezlom, skrbijo za vojsko, trgovino in vladarje), nadangele (administrativni delavci) in angeli (poslanci in varuhi).

Glede padlih angelov so na četrtem lateranskem koncilu sprejeli sklep, da vodstvo padlih angelov predstavljajo hudič in njegovi angeli (demoni), da pa so bili vsi ustvarjeni od Boga in so v svoji naravi dobri, a so pol lastni odločitvi in samostojno postali zlobni. Njihove nadnaravne moči so enake močem drugih angelov, ki so ostali zvesti Bogu. Njihov greh je bil pred grehom Adama in Eve, njihov greh pa naj bi se zgodil zaradi svobodne volje, ošabnosti in poželenja. Želeli so biti nad Bogom. O tem v prispodobi govorita Iz 14, 12-15 in Ez 28, 12-15, ki za podobo uporabita kralje.

Predvsem si človek želi pojasniti, zakaj so se angeli odločili zoper Boga? Ker imajo popolno spoznanje, zaradi svoje narave ne morejo grešiti. Poznajo namreč vse posledice svojih dejanj, nimajo skušnjav, vidijo prihodnost. Nekateri pravijo, da se zaradi tega niso imeli priložnosti pokesati svojih grehov, Suaruz pa pravi, da so imeli še tako majhno priložnost za kesanje, a se zaradi svoje trdne volje niso odločili za kesanje. S tem pokaže, da je Bog ostal tudi do njih milostljiv, a so se sami odločili zoper njega. Odločiti se morajo proti Bogu, kljub temu, da so videli njegovo obličje, da so ga popolnoma spoznali. Grešiti je človeško, angeli kot nadčloveška bitja pa torej naj ne bi bili sposobni grešiti.

Katoliški teoretiki in misleci se strinjajo, da je Lucifer s svojim uporom oz. napadom želel postati svoboden in enak Bogu. Hotel se je dvigniti nad Božji prestol, kljub temu, da je bil najvišji med vsemi angeli, da je imel posebne moči in kljub temu, da je bilo Luciferjevo veličastvo vseeno nepredstavljivo manjše od Božjega. Lucifer je zanesljivo vedel, da mu njegov podvig ne more uspeti.

Sv. Anzelm se ob tem vpraša : »Če o Bogu ne moremo razmišljati drugače, kot da je eden in edini in da nič ne more biti enako njemu, kako si je potem hudič lahko želel česar si sploh ni mogel želeti? Zagotovo ni bil tako neumen, da se ne bi zavedal, da ne more biti ustvarjeno ali spočeto nič, kar bi bilo lahko enako Bogu.« Na svoje vprašanje odgovarja z mislijo, da o absolutni enakosti med Bogom in komurkoli drugim sploh ni vprašanje, ker to enostavno ni mogoče. Vseeno imeti to nemogočo željo torej lahko pomeni le iskanje samostojnosti, ki je lastna le Bogu.
Sv. Tomaž Akvinski je razmišljal podobno: »če s tem vprašanjem mislimo biti enaki Bogu, potem si hudič tega ni mogel želeti, ker je vedel, da je to nemogoče in ni bil zaslepljen z zlobo, kot so lahko ljudje. Tudi če bi bilo mogoče, da bitje postane Bog, si angeli tega ne bi morali želeti, ker bi s tem prenehali biti angeli – nobeno bitje pa si ne more želeti lastnega uničenja.« Sv. Tomaž meni, da je hudič hotel biti kot Bog (Iz. 14), in ta svetopisemski odstavek razume kot podoben Bogu – ustvarjen po njegovi podobi. Ni torej greh vsaka želja biti podoben Bogu, greh je v primeru, da je ta želja pretirana, v smislu delati proti Božji volji ali iskati podobnosti na napačen način. Hudičev greh naj bi bil v iskanju oz. hrepenenju po nadnaravni božanskosti, torej greh ošabnosti (lust), ali greh duhovnega poželenja.
Druga teorija pravi, da se angeli niso želeli podrediti bitju, nižjemu od sebe – Jezusu, ki je bil človek, materialno bitje, in Bog.

V debati smo odkrili, da nam je najboližja zadnja razlaga, da je Jezusova narava "kriva" za nezadovoljstvo padlih angelov. Ti naj bi se odvrnili zoper Boga že zelo kmalu po svojem nastanku, saj so že takrat v svojem popolnem spoznanju videli, da se bodo morali pokoriti Bogu in človeku. Anže je okdril podobnost s priliko delavcev v vinogradu, ki so vsi dobili enako plačilo.

Upodobitve in podatki o angelih in padlih angelih se ne nahajajo v Sv. Pismu, oz. so le skromno omenjeni (koza, razodetje). Večino podatkov najdemo v izročilih in apokrifnih evangelijih.

Angeli po našem menju ne nastajajo več, ker živijo izven časa in prostora.

In še moder zaključek očeta Primoža J:
Z odrešenjem smo rešeni ne zla, pač pa suženjsta zla. Jezus nas je odrešil z namenom, da se zlu lahko upremo, da se imamo možnost upreti. Njegovo odrešenje deluje tudi retroaktivno.

Sklepna molitev

Zdaj smo pa in

Imamo prvi slovenski veroučni blog. Tako da bomo zdaj huda konkurenca vsem jeznim Slovencem, ki udrihajo čez krščanstvo in Cerkev.