ponedeljek, 22. februar 2010

Matrica - debata ob nekaterih referencah za scenarij

  • Pedro Calderon de la Barca: La vida es sueño

V tej igri poljski kralj vrže svojega sina Sigismunda v ječo za vse življenje, ker je bilo prerokovano, da bo deželi prinesel uničenje. Svojim podložnikom kralj reče, da je sin umrl ob rojstvu. Ko sin odraste, kralj pove dvorjanom, da njegov sin živi, in jim dovoli, da glasujejo za to, da se sinu dovoli postati prestolonaslednik. Dvorjani glasujejo pritrdilno, vendar pa se sin izkaže za nasilnika, ki eno osebo ubije, drugo pa poskusi posiliti. Zaradi tega ga omamijo in zopet vrnejo v ječo, ko pa se zbudi, mu pojasnijo, da so bili vsi dogodki prejšnjega dne samo njegove sanje. Kljub temu ga njegov ječar graja zaradi njegovega vedenja (v sanjah), nevrednega prinčjega dostojanstva, kar v Sigismundu zbudi slabo vest.

Uporniki proti kralju, ki so izvedeli za kraljevo ravnanje s Sigismundom, le-tega osvobodijo iz ječe, potem pa še premagajo kraljevo vojsko. Sigismund je zdaj v dvomih, če je v resničnosti ali v sanjah. Na koncu se odloči, da se je tudi v sanjah potrebno dobro obnašati, ker „Bog je Bog“, in odpusti kralju. Igra se konča s svatbo.


  • Edwin Abbott Abbott: Flatland – A Romance of Many Dimensions

Zgodba pripoveduje o dvodimenzionalnem svetu, imenovanem Flatland (Ravnina), ki ga naseljujejo geometrijski liki, deli premic in običajni poligoni z različnim številom stranic. Pripovedovalec je preprosti Kvadrat, član družbenega sloja (kaste) plemičev in obrtnikov v družbi geometrijskih likov. Kvadrat nas vodi skozi različne zaplete in posledice življenja v dvodimenzionalnem svetu. Sam ima sanje o obisku enodimenzionalnega sveta (Lineland - Dežela črt), ki ga naseljujejo "točke". Tam poskuša prepričati neizobraženega vladarja o obstoju druge dimenzije, vendar spozna, da ga je v bistvu nemogoče pripraviti do tega, da bi videl onkraj svoje večno ravne črte.

Pripovedovalca potem obišče tridimenzionalna krogla, ki je ne more razumeti, dokler sam ne vidi Prostorja (Spaceland). Ta krogla, ki ostane neimenovana, obišče Ravnino ob koncu vsakega tisočletja, da uvede novega apostola v idejo o tretji dimenziji, v upanju, da bodo prebivalci Ravnine nekoč sprejeli in razumeli obstoj Prostorja. Iz varnega Prostorja namreč lahko krogla opazi, da so voditelji Ravnine na skrivaj že priznali njen obstoj, vendar hkrati prisilili k molku vsakega, ki so ga našli, da je oznanjal resnico o Prostorju in o tretji dimenziji. Ob takem oznanjevanju so namreč mnogo prič že ubili ali vrgli v ječo, odvisno od kaste.

Ko je Kvadratov um odprt za nove dimenzije, skuša prepričati kroglo o teoretični možnosti obstoja četrte (in pete, in šeste ...) prostorske dimenzije. Užaljena zaradi prevzetnosti te misli in nesposobna razumeti druge dimenzije se krogla odvrne od svojega učenca. Kvadrat pa ima sanje, v katerih ga krogla ponovno obišče, tokrat zato, da mu predstavi Pointland (Deželo točk). Točka (edini prebivalec, vladar in vesolje v enem) zazna vsak poskus sporazumevanja z njim enostavno kot misel, ki se je porodila v njegovem lastnem umu.

Kvadrat spozna povezavo med neznanjem vladarjev Dežele točk in Ravnine in med njegovim lastnim (in kroglinim) prejšnjim nepoznavanjem obstoja drugih, višjih dimenzij.

Ko se vrne v Ravnino, ima Kvadrat težave, da bi kogarkoli prepričal o obstoju Prostorja, zlasti potem, ko je razglašena javna objava, da bo vsakdo, ki pridiga laži o obstoju treh dimenzij, vržen v ječo ali usmrčen. Ta usoda na koncu doleti tudi Kvadrata.


  • Rene Descartes: Meditacije
Hudobni (zlobni) demon, včasih pri Descartesu imenovan tudi hudobni duh, je koncept v kartezijanski filozofiji. Velja za Descartesovo vzporednico Berkeleyevemu konceptu t.i. dogovorjene resničnosti (consensus reality), ki jo podpira Bog, in predstavlja eno od metod sistematičnega dvoma, ki jo Descartes razvija v svojih Meditacijah.
Descartes razvija hipotezo o obstoju zlobnega demona, osebnosti, ki je "premetena in zvita, obenem pa tudi močna, ves svoj napor pa vlaga v to, da me zavede." Ta duh predstavi popolno iluzijo zunanjega sveta, ki vključuje tudi druge ljudi, Descartesovim čutilom, ko v resnici tak zunanji svet sploh ne obstaja. Zlobni demon Descartesovim čutom prav tako predstavlja popolno iluzijo njegovega lastnega telesa, vključno z vsemi telesimi čuti in čutili, ko Descartes sam v resnici nima telesa. Večina kartezijskih filozofov je mnenja, da koncept zlobnega demona vključuje tudi vsemogočnost, kar pomeni, da je le-ta sposoben spreminjati tudi matematiko in osnove logike.
Podobna metoda sistematičnega dvoma je "deus deceptor" (fr. dieu trompeur), varljivi bog. Kartezijski učenjaki se razhajajo glede tega, ali sta zlobni demon in varljivi bog eno in isto.

Vprašanja:
1. Kje v filmu (prizor, dogodek) je mogoče prepoznati vpliv te reference?
2. Kakšen vpliv ima lahko ta referenca na vsakdanje življenje posameznika? kako bi se jo dalo prenesti, na kaj bi lahko vplivala?
3. Kako naj bi na opisano referenco gledal kot kristjan?

Vse reference je mogoče v razširjeni obliki (v angleščini) najti tudi v wikipediji.

petek, 13. junij 2008

Apostoli in evangelisti

  • Brata Simon Peter in Andrej
  • Zebedejeva sinova Jakob (Veliki) in Janez (evangelist)
  • Filip in Bartolomej (Natanael, sveti Jernej)
  • Alfejeva sinova Matej (cestninar, evangelist) in Jakob (Mlajši)
  • Tomaž (Juda Tomaž, Dvojček)
  • Juda Tadej
  • Simon Gorečnik (Simon Kananej)
  • Juda Iškarijot
  • Matija (zamenjava za Iškarijota)
  • Evangelist Marko
  • Evangelist Luka
  • Pavel

SAVEL IZ TARZA
· Znan pod imenom Pavel.
· Rodil v Tarzu v Mali Aziji (7 ali 8 l. po Kr.). Starši pravoverni Judje. Savlov oče precej premožen in kupil rimsko državljanstvo – znamenje imenitnosti.
· Pri 16. Letih šel v Jeruzalem v šolo k znamenitemu farizejskemu učenjaku Gamalielu.
· Okoli 20. Leta vrnil v Tarz, zato se ni osebno srečal z Jezusom. Čez nekaj let v Tarz začele prihajati vesti o Jezusu, Savel se jezi. Sprejme z olajšanjem vest o Jezusovi smrti. Nato začnejo prihajati nove vesti o Jezusovih učencih. Savel takoj odpotuje v Jeruzalem in takoj začel nastopati proti kristjanom. Navzoč pri kamenjanju Štefana. Nato zvedel, da so kristjani tudi v Damasku, od velikega duhovnika dobil priporočilna pisma za načelnike shodnic v Damasku, da bi od njih zvedel, kje so kristjani.
· Ko se bliža Damasku, ga obsije močna svetloba in ga vrgla s konja: » Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« Savel postane slep.
· Ananija, voditelj krščanske skupnosti v Damasku, gre k Savlu, ta prejme krst. Takrat Savel zopet spregleda. Umakne se v samoto v Damasku. Čez leto se vrne v Damask in pravoverne judovske tovariše prepričuje, da je Jezus božji Sin. Hoteli so ga umoriti. Savel zbeži, tako da ga prijatelji kristjani ponoči spustijo v košu po zidu na tla.
· Odpravi se v Jeruzalem. Jezus govori Barnabi (ugleden član krščanske skupnosti v Jeruzalemu). Barnaba Savla predstavi Petru. Savel pogumno priča za Jezusa v Jeruzalemu. Hočejo ga umoriti. Zbeži v rojstno mesto Tarz.
· Barbana apostoli pošljejo v Antiohijo (veliko mesto v Siriji, za Jeruzalemom drugo največje središče krščanstva), za spremljevalca si izbere Savla. Spreobrneta veliko ljudi. Sveti Duh namigne J, da morata evangelijsko sporočilo ponesti v druge kraje med druge narode.
· Tako Savel začne vršiti svoje veliko misijonsko poslanstvo oznanjevanja evangelija med pogani. Najprej v spremstvu Barnaba, nato sam. Pot ga vodi po vsem tedaj znanem svetu. Povsod ustanavlja majhna občestva, ki jih zaupa v oskrbo zanesljivim možem. Poslej se imenuje Pavel (sprememba pomeni novo življenje, posvečeno izključno misijonskemu delu).
· Pavel pride v Grčijo. Ima slaven govor na griču v Atenah, Areopagu, kjer se je zbirala najvišja mestna oblast k razpravljanju o pomembnih odločitvah. Večina se mu posmehuje in meni, da je zmešan, ker govori o vstajenju mrtvih. Pavel pogosto poudarja, da vera ni nekaj, kar si človek pridobi s ponosnim razumom, temveč je dar.
· Nato gre v Korint, veliko trgovsko središče Grčije, kjer ostane dve leti in pol. Nato gre v Efez (leta 54 po Kr.), kjer je to mesto tri leta njegovo izhodišče za misijonsko delo. Efez je bilo glavno mesto rimske province Male Azije, stičišče med vzhodom in zahodom. V tistem času mesto šteje 200.000 prebivalcev, ki so živeli od trgovine in pristaniškega prometa. V mestu velik tempelj posvečen Diani oz. Artemidi. Tja prihajajo velike množice romarjev. Češčenje boginje je spodbujalo razbrzdano spolno življenje. Pavel oznanja evangelij, posebej poudarja vrednote zakonskega življenja in krščanske zvestobe. V Korint pošlje svoj znameniti spis slavospev ljubezni (»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel …«). Zmanjša se zaslužek zlatarjev in prodajalcev spominkov, dvigne se upor zoper Pavla, ki mora mesto zapustiti.
· Nato se vrne v Korint. Korint je obnovil Julij Cezar nekaj let pred Kristusom. Mesto se naglo razvije v veliko trgovsko pristanišče. Leži v ožini, ki povezuje Egejsko in Jonsko morje, tam se ustavljajo velike ladje. Šteje 500.000 mešanih prebivalcev, ki pridejo tja, da bi hitro zaslužili in lažje živeli. Večjemu delu ne uspe in živi v revščini. Preživlja se s trdim delom v pristanišču. Med temi ljudmi deluje Pavel. Pritegne najrazličnejše pripadnike ras in vseh družbenih slojev – nastajajo stranke, Pavel Korintčane pogosto opominja, naj se trudijo za slogo in edinost. Zbere nekaj denarja za skupnost v Jeruzalemu, ki je zelo revna. Načrtuje, da se opravi v Rim.
· V Jeruzalemu ga primejo in izročijo rimskim oblastem. Pavel se sklicuje na pravice rimskega državljana, da mora biti sojen v Rimu. Zaupan je stotniku Juliju, ki naj bi ga popeljal v Rim. Iz pristanišča v Cezareji odplujejo proti Rimu v začetku septembra leta 58. Ladja zaradi neugodnega vremena pripluje komaj do Krete. Stotnik vseeno želi nadaljevati vožnjo. Kmalu ladjo zajame vihar. Vsi na ladji so prepričani, da se ne bodo rešili. Pavel jih bodri, da nihče ne bo izgubil življenja. Po 14 dneh se ladja približa kopnemu, mogočni vetrovi jo vržejo ob obalo in se razbije. Toda vsi, ki so bili na njej, so se rešili na kopno na otok Malta. Tam ostanejo tri mesece, ko pride po njih nova ladja. V Rimu ga izročijo pristojnim rimskim oblastem, toda zaradi prijateljskih vezi s stotnikom Julijem, sme do začetka procesa stanovati v zasebni hiši. Tako je mogel začasno oznanjati evangelij v Rimu, kjer je ostal 2 leti.
· Med tem časom pride v Rim tudi Peter. V tem času se proti kristjanom obračajo tudi rimske oblasti. Krepostni kristjanov so bile za Rimljane neprestan očitek, poleg tega niso hoteli sodelovati v neprestanih vojnah.
· Po dveh letih je Pavel prišel pred sodišče in bil oproščen. Poda se na novo potovanje na Vzhod.
· Rimske oblasti postajajo vedno bolj nezaupljive. Neron da zažgati Rim in obsodi kristjane. Pomori veliko število kristjanov. Med temi je tudi Peter, ki ga na njegovo željo križajo z glavo navzdol (po izročilu okoli leta 64).
· Okoli leta 66 se tudi na vzhodu poostrijo ukrepi zoper kristjane. Pavla rimske oblasti znova primejo in pripeljejo v Rim, kjer pa je bil njegov zapor tokrat strožji. Dovoljeni so mu bili le redki obiski. Spomladi leta 67 ga postavijo pred sodišče, ki ga zaradi neposlušnosti rimskih državnih zakonov obsodi na smrt. Kot rimskega državljana ga obglavijo na kraju v Rimu, ki se imenuje Trije vodnjaki (kjer je sedaj cerkev Sv. Pavla??).
· Tako umreta dva ustanovitelja Cerkve v Rimu, toda do danes ostajata dva stebra, na katerih sloni Cerkev po vsem svetu.

Zaradi Rimljanov posebno trpijo tudi Judje predvsem v Judeji. Rimljani zahtevajo vedno večje davke, ne kažejo nobenega spoštovanja do judovske vere. Leta 66 rimski upravitelj svojim četam ukaže, naj vdrejo v jeruzalemski tempelj in zaplenijo denar ter vse dragocene svete predmete. Izzove splošen upor in Rimljani so pregnani iz Judeje. Toda Rimljani zberejo svoje čete in leta 70 vojskovodja Tit začne oblegati Jeruzalem in septembra mesto pade. Rimljani mesto oplenijo, zažgejo in pomorijo veliko prebivalcev. Do tal porušijo veličastni tempelj, glavno središče judovske vere. Tiste, ki ostanejo živi, prodajo v sužnost ali jih izženejo. Odtlej Judje živijo razkropljeni po vsem svetu. Povezuje in krepi jih edino njihova vera.

APOSTOL TOMAŽ IN ANDREJ
· V času, ko apostol Pavel hodi na svoja misijonska potovanja, so tudi drugi apostoli zapustili Palestino, da bi oznanjali evangelij drugim narodom. Najpomembnejši sta dve potovanji apostola Andreja (Petrovega brata) in apostola Tomaža.
· V tistem času po puščavah Male in Prednje Azije vodijo velike karavanske poti. Po njih se pomikajo karavane trgovcev, ki prenašajo blago iz Indije proti Siriji, Mali Aziji in Egiptu. Po njih se poda apostol Tomaž in pride prav do Indije, kjer je deloval na njenem JZ delu. Po njegovem delovanju tu vzklikne več krščanskih občestev, ki so živele dolga stoletja.
· Andrej se napoti v čisto drugo smer. Najprej oznanja evangelij ob J obalah Egejskega morja, nasproti Male Azije, potem pa pride s trgovskimi ladjami do Črnega morja. Od tam prodira v notranjost pokrajine, ki se razprostira med spodnjim tokom Donave in Dnjepra. V teh močvirnatih in divjih predelih oznanja evangelij. Po izročilih se je ustavil, blagoslovil in zasadil križ v rečnem pristanišču, kjer naj bi kasneje zraslo mesto Kijev. V apostolski dobi tam še ni bilo Rusov, vendar se je pri njih ohranil spomin na ta potovanja in ga še danes častijo kot prvega blagovestnika dežel, kjer prebivajo.

UČENEC MARKO
· Učenec Marko je bil zvest spremljevalec apostola Petra? (Pavla?) na njegovih misijonskih potovanjih. Tako ga srečamo v Rimu, kjer ga verniki prosijo, naj zapiše Petrove in svoje lastne spomine na Gospoda Jezusa. Nastane evangelij po Marku.
· Po Petrovi smrti se Marku poda v Afriko. Vkrca se na ladjo, ki pristane v Aleksandriji (tam nastane tudi znameniti prevod SP v grščino septuaginta). Mnogo Egipčanov Markovo sporočilo jemlje tako zares, da odhajajo v samotne kraje v spokorno življenje (Kopti??).

EVANGELIST LUKA
• Evangelij po Luku in Apostolska dela.
• Doma iz Antiohije, po rodu Grk (ali Sirijec?), zdravnik, neporočen.
• Precej časa skupaj s Pavlom.
• Naj bi bil tudi slikar:
– Črna Marija iz Częstochowe, Poljska,
– Carigrajska Mati Božja v baziliki svete Justine v Padovi,
– Slika device Marije (imenovana Salus populi romani) v baziliki Santa Maria Maggiore v Rimu,
– Milostna Mati Božja na Trsatu, Hrvaška.
• Umrl v starosti 84 let v Tebah.
• Zavetnik zdravnikov in likovnih umetnikov.

APOSTOL JAKOB, Zebedejev sin
· Imenuje se tudi Jakob Veliki in je brat apostola Janeza.
· Evangelij je oznanjal na ozemlju današnje Španije in Portugalske. Potem se mu je 2. januarja leta 40 prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne v Judejo. Marija se je pojavila na stebru, ki je še danes shranjen v cerkvi Naše Gospe od stebra (špansko: Nuestra Señora del Pilar) v Zaragozi.
· Je prvi od apostolov, ki je umrl mučeniške smrti: leta 44 (po nekaterih virih 42) ga je dal Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem.
· Po Jakobovi smrti so bile njegove relikvije čudežno prenešene v Španijo in so se pojavile na kraju, kjer danes stoji Santiago de Compostela (Santiago = Sveti Jakob). Tradicionalni romarji opravijo romanje peš vsaj od francosko-španske meja do Santiaga ("Camino de Santiago" - okoli 600 km). Jakob Veliki velja za glavnega zavetnika Španije in še nekaterih (zlasti špansko govorečih) dežel.

APOSTOL FILIP
· Po Jezusovi smrti je Filip oznanjal po Galileji, Grčiji, Siriji in Frigiji. Umrl je v mestu z grškim imenom Hieropolis (danes: Pamukkale, Turčija). Po izročilu je bil križan, zato na upodobitvah v roki vedno drži križ.

APOSTOL BARTOLOMEJ
· Naj bi to bil sveti Jernej. O njegovem življenju imamo zelo malo podatkov. Rodil se je približno ob začetku našega štetja, verjetno v Kani Galilejski, umrl je verjetno v Armeniji.
· Po starem izročilu je Jernej odšel oznanjat krščanstvo najprej v Indijo, pozneje pa še v Armenijo, kjer sta skupaj z Judo Tadejem ustanovila Armensko apostolsko Cerkev. V Armeniji ga je doletela tudi mučeniška smrt: še živemu so odrli kožo s telesa in ga potem križali z glavo navzdol. To je razlog, da ga štejejo za svojega zavetnika usnjarji. Tudi upodobitve svetega Jerneja ponavadi prikazujejo kako drži v eni roki velik nož, v drugi pa svojo kožo.

APOSTOL MATEJ (cestninar)
· Matej velja za pisca Evangelija po Mateju, zato je na slikah ponavadi upodobljen s peresom v roki, ob njem pa stoji angel. Ker je bil po poklicu cestninar, velja za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s financami, in je včasih upodobljen tudi z mošnjo v roki.
· Čas in kraj Matejevega rojstva je neznan, isto pa velja tudi za čas in kraj njegove smrti. Po enem od izročil je umrl mučeniške smrti v Etiopiji, po drugem izročilu pa naj bi umrl v Hieropolisu v Partiji.

APOSTOL JAKOB, Alfejev sin
· Ali Jakob Mlajši. Je brat apostola Mateja (cestninarja). Domnevno je bil njun oče brat Marijinega moža Jožefa. Če to drži, potem sta bila Matej in Jakob Jezusova bratranca.
· Po izročilu je šel Jakob Mlajši po Jezusovi smrti in vstajenju oznanjat v spodnji Egipt, kjer so ga v kraju Ostrakine mučili in križali. Njegovo telo so potem razžagali na koščke, zato je Jakob Mlajši pogosto upodobljen z mizarsko žago v roki.

APOSTOL TADEJ
· Po Jezusovi smrti je apostol Juda Tadej oznanjal evangelij po Judeji, Samariji, Siriji, Mezopotamiji in drugod po bližnjem Vzhodu. Po legendi naj bi prišel tudi v Edeso, kjer je kralju Apgarju zaupal v varstvo sveti Mandilion - prt z Jezusovo podobo, ki je ni narisala človeška roka (nekateri ta prt enačijo s Torinskim prtom). Nekateri zgodovinarji trdijo, da to ni bil apostol Juda Tadej, pač pa nek drug Tadej, ki je živel precej pozneje.
· Druga legenda poroča, da je Tadej skupaj z apostolom Jernejem prinesel krščanstvo tudi v Armenijo in ustanovil Armensko apostolsko Cerkev. Spomin na to je starodavni samostan svetega Tadeja, ki stoji na skrajnem severozahodu države Iran. Pozneje se mu je pridružil še apostol Simon Gorečnik. Okoli leta 65 sta pretrpela mučeniško smrt.

APOSTOL SIMON KANANEJ
· Apostol Simon je bil znan kot Kananej (Kananejec) ali Zelot. Oba izraza označujeta, da je pripadal stranki gorečnežev (zelotov), zato vzdevek slovenimo kot Simon Gorečnik.
· O življenju Simona Gorečnika je izredno malo znanega. Domnevno je najprej oznanjal Jezusov nauk v Egiptu, pozneje pa se je pridružil apostolu Judu Tadeju v Perziji in Armeniji, kjer je doživel mučeniško smrt.

APOSTOL MATIJA
· nadomestil izdajalca Juda Iškarijota (Apd 1,15-26: Jezusovi učenci so po izdajstvu in smrti Jude Iškarijota sklenili, da je treba namesto njega izbrati novega apostola. Pogoj za kandidata je bil, da je moral biti Jezusov učenec že od vsega začetka Jezusovega javnega delovanja, to pomeni od njegovega krsta v reki Jordan naprej. Premišljevali so o dveh kandidatih, in sicer Jožefu Barsabi ter Matiji, potem pa so z žrebom izbrali Matija).
· Vsi drugi podatki o Matijevem življenju so skopi in nezanesljivi - pogosto tudi protislovni. Po nekaterih virih je deloval v Judeji in pozneje Etiopiji, kjer naj bi bil tudi križan. Po drugih virih naj bi bil v Jeruzalemu kamenjan in obglavljen.
· Nekater viri navajajo, da je Matija avtor Matijevega evangelija, ki pa se ni ohranil do današnjih dni.

APOSTOL JANEZ
· Okoli leta 90 so vsi apostoli že mrtvi, ostane samo še Janez, ki je bil najmlajši med apostoli.
· Leta 49 je še v Jeruzalemu, ker Pavel omenja, da se sreča z njim v mestu, kjer uživa velik ugled kot eden stebrov krščanske skupnosti.
· Kasneje se Janez naseli v Efezu, kjer je Pavel ustanovil cerkveno občestvo. V njem Janez kristjane uči, naj ljubijo Jezusa in svoje brate:«Ljubite se med seboj…«. Njegova dejavnost se razširi tudi na okoliška mesta. Vedno več ljudi prihaja k njemu, ker so ostali apostoli že pomrli. Prosijo ga, naj zapiše spomine – Janezov evangelij.
· Cesar Domicijan (vladal v Rimu od leta 81 do 96) poostri zakone, ki nalagajo zvestobo državi in vladarju. Zaradi njih je Janez, ki noče cesarja po božje častiti, prisiljen oditi v izganstvo na majhen otok Padmos nedaleč od Efeza. V tej samoti ima veliko razodetij – Apokalipsa (knjiga Razodetja).
· Ko so najhujša preganjanja minila, se Janez vrne v Efez, kjer zelo star umre okoli leta 100.
· Ta, ki pričuje za te reči, pravi: »Da, pridem kmalu.« »Amen, pridi, Gospod Jezus!« Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!


petek, 14. marec 2008

sreda, 12. marec 2008

Abraham

Abraham

Abraham velja za očeta vere. Kierkeegard pa se je spraševal, kaj si je moral ta modri očak misliti, ko mu je Bog velel, naj daruje svojega sina. Poglejmo si pet fiktivnih zgodb, ki to opisujejo.


Absurd: kar je v nasprotju z logiko, nesmisel.
I.
In Bog je preizkušal Abrahama in mu rekel: Abraham, vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, in pojdi v deželo Morija in ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo jaz pokažem.
Bilo je zgodaj zjutraj, ko je Abraham vstal in dal osedlati svoje osle. Odšel je iz šotora in Izak z njim; Sara pa je skozi okno gledala za njima dokler ji nista izginila z oči. V tišini sta jezdila tri dni, ob svitu četrtega dne pa Abraham ni rekel ni besede, le povzdignil je oči in ugledal goro Morijo v daljavi. Za seboj je pustil svoje služabnike in Izaka, vodeč ga za rokó, privedel do vznožja gore. Rekel si je “Gotovo bom Izaku prikril, kam pojde”. Nepremično je stal, položil roko na Izakovo glavo, da bi ga blagoslovil in Izak je pokleknil, da je sprejel blagoslov. In Abrahamo je deloval očetovsko, njegov pogled mil in njegov govor svarilen. A Izak ga ni razumel, njegova duša mu ni dala spoznati; objel je Abrahamova kolena, rotil ga je pri njegovih nogah, moledoval je za svoje mlado življenje, za svoje prelepe upe, spomnil se je veselja v Abrahamovi hiši, ko se je rodil in pomislil na bridkost in samoto, ko bo ostala za njim. Nato je Abraham dvignil mladeniča in ga vodil za roko in njegove besede so bile polne tolažbe in svaril. A Izak ga ni razumel. Dvigovala sta se proti gori Moriji, a Izak ga ni razumel. Nato je Abraham za trenutek odvrnil svoj pogled in ko je Izak zopet pogledal, se je lice njegovega očeta spremenilo, njegov pogled je bil divji, njegov videz grozen. Zgrabil je Izaka, da vrgel po tleh in rekel “Ti neumni deček, ali verjameš, da sem tvoj oče? Jaz sem častilec idola! Ali verjameš, da je to Božji ukaz? Ne, to je za moje zadovoljstvo.” Izak se je tresel in je kriknil v svojem strahu “Nebeški Bog, usmili se me, Bog Abrahama, bodi milostljiv, nimam očeta na zemlji, bodi ti moj oče!” Abraham pa si je rekel “Oče v nebesih, zahvaljujem se ti. Bolje da misli, da sem jaz okruten, kot da bi izgubil vero vate.”
Ko želimo otroka odvaditi od materinega mleka, si mati počrni svoje prsi; kajti bilo bi škoda, če bi njene prsi zgledale prijetne, otrok pa ne bi smel piti njenega mleka. Tako otrok verjame, da so se spremenile njene prsi; mati pa ostane ista, njen pogled ljubeč in nežen kot vedno.
II.
Bilo je zgodaj zjutraj. Abraham je zgodaj vstal in objel Saro, nevesto njegove starosti. Sara pa je poljubila Izaka, ki ji je odvzel njeno sramoto – Izak, njen ponos, njeno upanje in upanje vseh prihajajočih rodov. Nato sta odjezdila tiho po svoji poti in Abrahamov pogled je bil uprt v tla pred njim vse do četrtega dne, ko se je uzrl in zagledal goro Morijo v daljavi. A nato so njegove oči zopet iskale tla. Brez besed je uredil butare in zvezal Izaka in brez besed izvlekel svoj nož. Nato je zagledal ovna, ki mu ga je Bog izbral ter ga daroval za žgalno daritev Njemu in krenil domov… Tedaj se je Abraham postaral. Ni mogel pozabiti, kaj je Bog zahteval od njega. Izak pa je napredoval kot prej, a Abrahamovo oko se je zatemnilo in ni več videl veselja.
Ko otrok zraste in ge je potrebno odvaditi od materinega mleka, bo njegova mati zakrila svoje prsi. Tako otrok nima več mame.
III.
Bilo je zgodaj zjutraj. Abraham je vstal in poljubil Saro, mlado mamo in Sara je poljubila Izaka, njeno radost in veselje. In Abraham je odjezdil naprej, izgubljen v svojih mislih – razmišljal je o Hagari in njenem sinu medtem, ko je jezdil v divjino. Povzpel se je na goro Morijo in potegnil izvlekel nož.
Bil pa je miren večer ko se je Abraham sam odpravil na pot proti gori Moriji. Tam se je vrgel na obraz in prosil Boga, naj mu odpusti njegov greh, saj je bil nameraval žrtvovati svojega sina Izaka in da je kot oče pozabil svojo dolžnost do svojega sina. Čedalje včekrat se je podal na to pot a nikdar ni našel počitka. Ni mogel doumeti, da je greh to, da je želel žrtvovati Bogu svojo najdražjo lastnino, sina, za katerega bi z veseljem sam daroval. Ampak, če je bil to greh, če ne bi Izaka ljubil tako močno, potem tudi ne bi mogel doumeti, da mu Bog lahko odpusti; kateri greh pa je od tega še hujši?
Ko je otroka treba odvaditi od materinega mleka, mati obžaluje, da sta ona in njen sin čedalje bolj in bolj ločena, da njen sin, ki je najprej ležal pod njenim srcem, nato pri njenih prsih, ni več tako blizu. Zato nekaj časa skupaj žalujeta.
IV.
Bilo je zgodaj zjutraj. V Abrahamovi hiši je bilo vse pripravljeno za potovanje. Poslovil se je od Sare in Eliezer, njegov zvesti služabnik ga je pospremil del poti. V miru sta jezdila skupaj, Abraham in Izak, dokler nista prišla do gore Morije. Abraham je pripravil vse za daritev, mirno in nežno, a ko se je njegov oče obrnil stran, da bi izvlekel nož, je Izak videla Abrahamovo levo dlan, kako se je brezupno sklenila; in cel život mu je dregetal – a Abraham je vseeno izvlekel nož.
Nato sta se vrnila domov in Sara ju je že pričakovala. Izak pa je izgubil svojo vero. Nihče na celem svetu ni nikdar tega niti z besedo omenil, niti Izak ni govoril z nobenim človekom o tem, kar je videl in niti Abraham ni dvimil, da tega nihče ni videl.
Ko želimo otroka odvaditi dojenja, mora imeti njegova mati pripravljeno zdravo hrano, va ne bi otrok slabel.

nedelja, 09. marec 2008

DRUŽBENI NAUK CERKVE 11.6.2007

Začelo se je razvijati, ko je prišlo vprašanje delavcev (prej so bili kmetje), Cerkev na to ni bila pripravljena. V Angliji in Franciji so delavci zelo trpeli, Cerkev pa se ni dovolj hitro potegnila za njih. Tako se najde K. Marx, ki vsem doda še politično noto. V tem času pa so bila že tudi krščanska gibanja in sindikati. Bilo je prisotno upiranje Cerkvi, ker so npr. bili voditelji tovarn kristjani.

Papež Janez Pavel II. v okrožnici Sollicitudo Rei Socialis piše, da je razvoj nova beseda za mir (glej prilogo). Razčlenjuje z različnih vidikov, kaj pomeni razvoj, kaj nerazvoj. Razlaga papeža Pavla VI. in njegovo okrožnico Populorum Progressio.

Cerkev nikoli ne kritizira družbenega reda – sv. Pavel: "Sužnji, bodite pokorni gospodarjem…" - toda jih pa sprejme v Cerkev (npr. grška demokracija pa ne).

Ideja prvotnega, kaj je prvotna pravica?
Stvarstvo – človeku naj se vse podredi.
Deklaracija o človekovih pravicah.

Cilj je težko doseči, zato je lahko cilj že to, da gremo po tej poti. Da nam resničnost ne uniči ideala.

Naloga:
O katerih problemih bi jaz pisal kot papež? Nato naredi rešitev tega problema v treh točkah!
Egoizem – skrb samo zase. Rešitev:
1. Obvezno 1 leto prostovoljnega dela za vse pri 16. do 18. letih.
2. Obvezen predmet moralka od prvega razreda OŠ.
3. Polovični delovni čas, ostalo prostovoljstvo.



sreda, 05. marec 2008

arianizem_05_11_2007

Razjasnjevanje vprašanja, kako naj o Trojici v enotnosti Boga primerno razmišljamo, je glavno dogajanje časa (in) sporov okrog Arija.
Arij je bil učenec Lukijana Antiohijskega. V času Aleksandrijskega škofa Petra (300-311) je najprej bil privrženec melecijancev, potem pa se je vrnil v katoliško Cerkev. Okrog leta 320 je, kot vpliven duhovnik, začel širiti svoje lastne ideje o Trojici in s tem silovito nasprotovati svojemu škofu Aleksandru. Svoj nauk o sveti Trojici je prvotno izpeljal iz Origenovega, ki je smatral Očeta, Sina in Svetega Duha kot tri hipostaze (posamezne obstoječe stvarnosti), ki so si med seboj različne in hkrati podrejene ena drugi, čeprav so (so)udeležene v eni božanski naravi. Arija je prežemala ena sama strast: da bi v okviru svete Trojice ohranil izvirnost in izjemnost Očeta. Oče je zanj monada, ki je nujno 'superiorna' v razmerju do Sina. On je edini, ki ni bil rojen, niti ni 'nastal', je prešel v bivanje, edinega večnega, edinega brez početka – edinega pravega Boga. Je, in to je bistveno, absolutno edini, arhe, je počelo vseh bitij. To poudarjanje je Arija privedlo do tega, da je razvrednotil Sina-Logos, ki ni (so)večen z Očetom, ni neustvarjen kot on, saj je od njega dobil življenje in bitje. Sin je edino bitje, ki ga je Oče direktno ustvaril; vse ostalo je delo Sina, z voljo Očeta.
Aleksander Aleksandrijski, ki si je prizadeval ohraniti podobo krščanske skupnosti, je tako moral nastopiti proti Ariju. Zbral je skoraj sto škofov iz Egipta in Libije na koncilu, ki je obsodil Arijeve napake in ga izobčil skupaj z njegovimi somišljeniki. Arij je obsodbo zavrnil in začel iskati podporo zunaj Egipta. Našel jo je pri škofu Evzebiju Nikomedijskem in pod njegovim varstvom razvil živahno dejavnost. 'Paleta' različnih teoloških smeri se je še razširila: na skrajni levi je bilo majhno jedro prvih arijancev (zagovarjali so Arijev nauk), malo naprej so se zbrali zmerni zagovorniki podrejenosti med osebami svete Trojice, po origenističnem izročilu, katerega predstavnik je bil Evzebij iz Cezareje. Na desni strani so bili tisti, ki so zaslutili nevarnost arianizma (Aleksander Aleksandrijski), na skrajni desnici pa so bili antiarijanisti (držali so se starega načela božje monarhije; zapadli so v sabelijansko krivoverstvo). Predstavnika te smeri sta bila Evstatij iz Antiohije in Marcel iz Ancire. Nicejski koncil, ki ga je sklical Konstantin (gospodar celotnega cesarstva), naj bi ublažil napetosti med temi smermi in predstavniki. Sprejela se je temeljna veroizpoved po origenističnem izročilu, ki je dobila tudi odločne in jasne opredelitve. Izjavo, da je Sin 'Bog od Boga, Luč od Luči', se podkrepi: Sin je pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva (homoousios) z Očetom. Ta izraz (homoousios) je bil v strokovnem smislu rabljen že pri gnostikih. Prva zanesljiva uporaba tega termina pa je ravno v smislu svete Trojice, ki nakazuje na to, da je Sin iz iste materije (stvarnosti) kot Oče. Vprašanje teoloških sporov je bilo tako navidezno rešeno. Kmalu je spor ponovno vzplamenel.
Na Zahodu so tezo o 'enem bistvu' sprejeli kot samo po sebi razumljivo, na Vzhodu ne. Nekateri so jo obsojali in ji očitali, da je preveč materialna, materialistična, krivoverska. Neprestana nasprotovanja med latinskim Zahodom in grškim Vzhodom so se vrstila. Po vsem Vzhodu so začeli sistematično odstranjevati tiste, za katere je bila prava vera še vedno takšna, kakršno je določil koncil v Niceji. Razvrstile so se številne sinode in obsodbe, ki so pripomogle k zmagi nad razširjajočim se sabelijanstvom.
Zahod se je trdno držal nicejskih stališč, na vzhodu pa so se množili poskusi, da bi nicejsko veroizpoved nadomestili z ustreznejšo opredelitvijo.
Arij je umrl leta 335, Evzebij iz Cezareje leta 340, Evzebij iz Nikomedije konec leta 341– nastopil je nov rod in s tem novi predlogi v zvezi z izrazom homoousios.
Pojavila se je nova oblika arijanstva, skrajnejša od Arijevega nauka. Razglašala sta ga Aetij in njegov učenec Evnomij. Aetij je združil nauke svojih učiteljev in zaostril arijansko razumevanje odnosa med Očetom in Sinom. Zanj Sin še zdaleč ni enega bistva z Očetom in mu tudi ni podoben, ampak je v resnici popolnoma drugačen, anomoios. Po tem je nauk tudi dobil ime – anomoizem. Nauk je racionalistično še zaostril Evnomij. Pri njem je pojem svete Trojice pravzaprav neznan in ni naključje, da ni vključen in omenjen v njegovih spisih. Posledično njegovi privrženci, ki so se razcepili v številčne druščine, niso krščevali v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, temveč v imenu Gospodove smrti. Ena izmed teh številčnih druščin so tudi homojci, ki jih je vodil Akacij; vztrajali so pri Sinovi podobnosti Očetu (homoios). Spopadi med temi različnimi skupinami so ponovno 'pripomogli' k številnim koncilom, zasedanjem in sinodam. Treba se je bilo odločiti za eno smer, en nauk. S silo, prepričevanjem in odločitvami so sprejeli Akacijev homoizem. S to pomembno odločitvijo se je končalo obdobje razčiščevanja nauka. Vendar pa tudi to 'mirno obdobje' ni trajalo. Posamezne skupine so spet zbrale svoje sile. Vprašanje arianizma tako še zdaleč ni bilo rešeno, pojavljala pa so se že nova nasprotja kot posledica prejšnjih. Iz razpravljanj o polni božji naravi Sina je logično nastalo vprašanje božje narave Svetega Duha. Tudi tu so bila mnenja deljena. Nekateri so Svetega Duha prištevali k isti naravi kot sta Oče in Sin. Drugi pa so bili bolj mnenja, da je ta Duh zgolj ustvarjen. Slednji so se najprej imenovali pnevmatomahi (izraz so prvotno uporabljali Atanazij in drugi, ko so opisovali tiste, ki niso sprejeli božanstva Svetega Duha), kasneje so se preimenovali v makedonijance.
Arianizem kljub vsem prizadevanjem še vedno ni bil premagan. Vprašanje izbire 'prave' teološke smeri je ostalo nerazrešeno. Boji proti anomoistom, homouzijancem, nicejancem so se vrstili, odločilni dogodek pa je bil nastanek nove skupine, ki bi jo lahko poimenovali novo-pravoverno. Približevala se je nicejancem in se končno združila z njimi. Za njih je bil Sin enak Očetu v vseh stvareh. Vprašanje je bilo, kako bi ponovno združili obe opredelitvi, do katerih so prišli na Zahodu in Vzhodu, in tako poenotili nauk o sveti Trojici: pri Kapadočanih ena oseba in tri stvarnosti, pri Latincih pa ena stvarnost in tri osebe. Nasprotja in nesporazume so uspeli premagati, z nastopom Teodozija pa se je začelo počasno uveljavljanje te vere. Arianizem je bil dokončno premagan (tako na Zahodu kot na Vzhodu); njegovi zadnji izbruhi so bili zatrti. Krščanstvo (pravoverno katoličanstvo) je postalo ob koncu Teodozijeve vladavine uradna vera celotnega rimskega sveta.
Tako se je počasi iztekala dolga kriza, ki je izbruhnila z Arijevo obsodbo. Ne smemo pa prezreti dejstva, da je tudi ta kriza pripomogla k oblikovanju krščanskega nauka, k življenju in mišljenju kristjana takratnega časa. Sinode so postale eno najbolj značilnih sredstev, s katerimi so skušali doseči edinost Cerkva, zlasti v nauku. To je še ena pozitivna pridobitev iz arijanskega spora. So pa tu še negativne posledice. Škofje ene pokrajine so se dvignili proti škofom druge pokrajine, zanemarjala se je pastirska dejavnost. Arianizem je torej za samo potegnil dobre in slabe posledice. Dobre so ostale, slabe so spomin.
Od sredine 4. stoletja je kot posledica arijanskih sporov v ospredje je stopilo vprašanje Svetega Duha in teološko razreševanje enotne vere v Boga je vplivala na razdeljenost vzhodnih škofov. Razmere v Carigradu so bile prav nemogoče. Glavno besedo so imeli arijanci. Šele kasneje si mala nicejska skupnost postavi škofa Gregorja Nazianškega. Leta 377 se je Bazilij obrnil na vzhodne škofe in jih poprosil, da obsodijo zmotne nauke. Cesar Teodozij1 je v svoji gorečnosti za katoliško vero načrtoval koncil. Cesar je takoj po svojem prihodu v Carigrad odstavil s škofovskega sedeža arijanca Demofila in ustoličil Gregorija Nazianškega, ki je bil dotlej komaj vodja majhne pravoverne skupnosti v prestolnici. V prestolnici Vzhoda (Konstantinoplu) se je leta 381 zbralo 150 škofov in začel se je II. ekumenski koncil.2 Tankočutni škof Gregorij kot škof zbora ni zdržal vseh spletk, ki so se dogajale med koncilom tako, da je koncil pripeljal do zaključka pretor Nektarij.
Kratek pregled arianske zmote do Carigrajskega koncila

Krščanska zavest je sprejela antični pogled na spoznanje Boga. Tedanje razmišljanje temelji na Platonovem Timaju: »Najti začetnika in očeta tega sveta je težko, ko pa ga najdemo, ga je drugim oznanjevati nemogoče.« Da bi premostili ta prepad med najvišjim onostranskim bitjem in vesoljem, so uvedli mnogoplasten sistem vmesnih bitij. O enosti Boga se je teologiji logosa uprl že monarhizem in nauk o hipostazah,3 preko katerega je poskušal razložiti odnos Očeta in Sina v Bogu.4 Razjasnjevanje vprašanja, kako naj o Trojici v enotnosti Boga primerno razmišljamo odgovarja spor z Arijem.5
Arijev nauk: Obstaja en Bog, ki je povsem nadnaraven in s stvarjenjem nima nobene zveze. Bog ni ne rojen, ne ustvarjen, a je izvor vsega. Nova zaveza ga imenuje Bog Oče. Beseda ni nastala iz Očetove volje in nima nobene nadnaravne vezi z Očetom. Očeta ne pozna. Arijanci Sina prištevajo k Očetu, vendar ga ne postavljajo na isto raven. Pravijo, da je Sin časovno mlajši od Očeta. Slava Sina je nižja od slave Očeta.6 Ta nauk je bil na več zborih obsojen, najostreje na nicejskem koncilu leta 325, ko obsodijo Arijevo zmoto. Koncilj je sprejel kot temelj veroizpovedi, da je Sin Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen ne ustvarjen, enega bistva (homousios7) z Očetom.8 Zdelo se je, da je spor rešen. Cesar je bil zadovoljen. Vendar vse skupaj se spet kmalu prebudi. Arianizem se širi kljub nicejski obsodbi in pomeni hudo nevarnost za vero.
Prihaja tudi do novih deljenj arianskega nauka. Pojavi se nova, skrajna oblika arijanstva - anomejstvo, ki zavzame jasno in neprizanesljivo stališče: »Če božjo bit poistimo s pojmom nerojenosti, ki je lastna Očetu, sledi, da Sin še zdaleč ni enega bistva z njim in mu tudi ni podoben, ampak je v resnici popolnoma drugačen, anomoios«9. Ta nauk se po najodločnejšem zagovorniku Evnomiju imenuje tudi evnomejstvo. Nauk je strogo filozofski po Aristotlevi logiki in neoplatonski misli. Bazilij omenja, da je ta teologija precej nerazumljiva. Drugi tak odklon je sabelijevstvo (po Sabeliju): po njem so Oče, Sin in Sveti Duh samo imena za različne oblike božanskega delovanja. Ko božanstvo ustvarja, se imenuje Oče, ko odrešuje, Sin, in ko posvečuje, Sveti Duh.10
To ostro stališče povzroči pravi pretres in se kasneje razdeli na več skupin. Ena od odcepljenih skupin vztraja pri opredelitvi o Sinu, ki je podoben Očetu (homoios), po čemer se imenujejo homojci. In leta 360 že pride do obdobja Homojanskega creda in opredeli zgodovinski arianizem. Odslej so ga izpovedovale skupnosti in ljudstva, ki so nasprotovale katoliški pravovernosti in nicejski veroizpovedi.11 Leta 362 se je začela pojavljati nova usmeritev. Njen začetnik je bil Apolinarij iz Laodikeje. Glede Svete Trojice je bil dosleden nicejec, v kristologiji pa je razvil nauk, ki je bil precej majav.
Vprašanje arianizma še ni rešeno. Pojavi se novo nasprotje kot logična posledica razpravljanja o božji naravi Sina, vprašanje božje narave Svetega Duha. Najprej v Egiptu leta 360, kasneje v letih 370-380 še v Mali Aziji, kjer se je razširilo pnevmatološko krivoverstvo, ki pravi, da Sveti Duh ni Bog in ne poseduje nobenega božanstva; zato o istobitnosti Očeta, Sina in Svetega Duha ne moremo govoriti; Duh ne prihaja od Boga, ker bi bil potem brat edinorojencu. Sveti Duh ni niti iz Sina. Duh zanje ni ne Bog ne ustvarjenina, je bitje med Bogom in stvarstvom. Vendar je Duh drugačen kot druga bitja, je večji in vzvišenejši od stvarstva. Pnevmatomahi ga imenujejo kar angela. Duh je po njihovo samo-ustvarjen. Njegova naloga je, da vodi k Bogu, uči kreposti in oplemeniti človeka. Duh je božji dar človeku. V njem prebiva in deluje. Na Svetem pismu utemeljujejo mesta, ko je Bog ustvaril Svetega Duha (ktizon pnevma): Am 13 in Zah 1,9 in 4,5; v Novi zavezi pa Heb 1,14 (duhovi služabniki), toda kljub temu, da je božji Duh, človeku ta ni Bog, ampak je le posrednik božje milosti in sredstvo božjega dela.12

Trije Kapadočani

Proti tem zmotam se je boril Bazilij iz Cezareje. V svojem delu De Spiritu Sancto na različne načine želi pokazati božanstvo Duha, ki je predmet enakega češčenja kot Oče in Sin. Preko tega dela in z doksologijo se postavi v bran herezijam, ki zanikajo božanstvo Svetega Duha. Pnevmatomahom Bazilij odgovarja, da je dar manj kot darovalec, ker pa življenje prihaja od Boga, je duh enak Bogu, saj oživlja skupaj z Bogom. Duh vse dovršuje in ni sam nič prikrajšan, je darovalec življenja, ne raste s spopolnjevanjem, je že od začetka popoln. Prebiva v sebi in se nahaja povsod. Je izvir posvečenja in razsvetljenja za razum. Po naravi je nedostopen, po dobroti se da najti, vse izpolnjuje s svojo močjo in v njegovi luči vidimo luč. Bazilijevo delo je temelno za spoznanje vzhodne pnevmatologije. Vse to naprej razvijata še ostala dva predstavnika.13
Gregor Nazianški gre v poglobitev odnosa med tremi božjimi osebami in trdi, da izhaja (ekporeuesthai) iz Očeta: »Sveti Duh je v resnici, ki izhaja iz Očeta in sicer ne po rojstvu ali sinovstvu, temveč po izhajanju« (Orat. 39,12). Zelo pomemben odnos vidi med Svetim Duhom in Svetim pismom, iz katerega je razvidno, da je Kristusova skrivnost tesno povezana z delovanjem Svetega duha. Lahko rečemo, da je Sveti Duh navzoč v celotnem Jezusovem življenju. Gregor je najbolj jasen glede sobistvenosti. Zatrdi, da je Sveti Duh Bog (prim. Jn 15,26), ko pravi, da kolikor izhaja iz Očeta, ni ustvarjeno bitje, kolikor ni rojen, ni Sin, ker pa je njegovo mesto med nerojenim in rojenim, je Bog. Sveti Duh je tisti, ki Cerkev gradi in zedinja. To pa počne po svojih služabnikih škofih in teologih. Duhovno življenje, predvsem meniško življenje, kliče po dejavni navzočnosti Duha, v katerem prepoznamo Boga.14
Gregor iz Nise pa doseže med Kapadočani vrh teološkega razmišljanja o Svetem Duhu in je najbolj sistematičen. Pravi da Sin izhaja neposredno iz Očeta, Sveti Duh pa ne izhaja samo v Sinu (Atanazij), ampak po Sinu. Oče je torej vir vse moči, Sin je moč Očeta, Sveti Duh je duh Sinove moči. Vse to Gregor ponazori s kraljevskim maziljenjem: Oče je kralj kakor tudi Sin, Sveti Duh je kraljevsko maziljenje edinorojenega Sina. Zato gre Svetemu Duhu enako češčenje kot Očetu in Sinu.15
Takratni rimski škof Damaz si je v morju zmot prizadeval za pristno edinost z vzhodno Cerkvijo, kar mu je s pomočjo treh škofov Kapadočanov tudi uspelo. Cesar Teodozij nasilno izda odlok o katoliški veri, ki postane državni zakon. Kdor se tega drži, je katoličan, drugi pa so krivoverci. Zahodna Cerkev se je temu uprla, vzhod pa z bizantinski cesarji prav tako dostikrat odstopa. Tako pride do potrebe vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu, ki potrdi sklepe nicejskega koncila in poudari božanstvo Svetega Duha. Obrazec nicejsko-carigrajske veroizpovedi je še danes skupen vsemu Zahodu in tudi Cerkvam Vzhoda.16 »Verujem tudi v Svetega Duha, ki je Gospod in daje življenje, ki izhaja iz Očeta; ki ga moramo z Očetom in Sinom moliti in slaviti, ki je govoril po prerokih.«17
Arianízem (tudi arijanizem) je krščanski verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije. Večina kristjanov je ta nauk zavrgla kot krivo vero - herezijo.
Arianizem se je začel širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Arianizem je bil eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Glavne ideje arianizma so naslednje:
Samo Bog Oče je res Bog: vsemogočen, neustvarjen in večen.
Jezus Kristus ni istega bistva z Očetom in zato ni pravi Bog. Če ga imenujemo Bog Sin, je to mišljeno le v metaforičnem pomenu.
Jezus je najvišje ustvarjeno bitje. Jezus ni obstajal od vedno, pač pa ga je Bog Oče ustvaril iz nič. Jezus ima samo omejene sposobnosti in védenje (ni vsemogočen).
Ker Jezus ni pravi Bog, je zmotno imenovati Marijo »mati Božja«.
Arijev nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v Aleksandriji leta 321. Ker to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar Konstantin I. Veliki leta 325 sklical Prvi nicejski koncil, kjer so arianizem obsodili kot krivoverstvo. Na koncilu so ravno zaradi Arija zelo natančno definirali stališča uradnega krščanstva in sprejeli nicejsko veroizpoved. Cesar je po koncilu začel s preganjanjem arianizma in s sežiganjem Arijevih del. Arija so izobčili iz Cerkve in izgnali, a se je pozneje vrnil v Carigrad, kjer je užival podporo Evzebija Nikomedijskega. Po njem se pristaši arianizma imenujejo tudi evzebijci. Glavni Arijev nasprotnik v tem času je bil Atanazij iz Aleksandrije, ki je izoblikoval tudi Atanazijevo veroizpoved.
Ker so bili nekateri poznejši cesarji (zlasti Konstancij II.) bolj naklonjeni arianizmu, je ta nauk spet pridobil na veljavi. Zato je cesar Teodozij I. leta 381 sklical Prvi carigrajski koncil. Na tem koncilu so zbrani škofje spet obsodili arianizem in sprejeli nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki zajema stališča uradne Cerkve o naravi Boga in Jezusa Kristusa: Jezus je pravi Bog in pravi človek, je enega bistva z Očetom in zato je v resnici Bog Sin. Nasprotniki arianizma so poudarjali troedinost Boga, zato so se imenovali tudi trinitarci ali trinitarianci (Trinitas = Trojica).
V tem času se je arianizem razdelil na tri glavne struje:
strogi arianci so trdili, da Jezus ni niti podobnega bistva z Očetom,
semiarianci so trdili, da Jezus ni istega pač pa podobnega bistva z Očetom,
pnevmatomahi (borci proti Duhu - grško: πνευμα [pnevma] = duh; μαχια [mahia] = boj) pa so trdili, da niti Sveti Duh ni pravi Bog in da ni istega bistva z Očetom.
Kljub obsodbam in prepovedim se je arianizem obdržal še dolgo. V zgodnjem srednjem veku se je širil zlasti med germanskimi plemeni (Ostrogoti, Vizigoti, Burgundci, Langobardi in Vandali) in še posebej med plemstvom. Arianizem je v glavnem ponehal do konca 7. stoletja.
Krščanski plodoviti teolog Tertulijan ( iz tretjega stoletja po Kr. ) je s temi besedami opisal Božjo troedinost: '' Bog je to vesolje ustvaril s svojo besedo, razumom in močjo. Tudi vaši filozofi ( poganski ) se strinjajo, da je stvarnik vesolja, kot kaže, Logos se pravi beseda in razum... ( Zenon in Kleantes recimo )... Trdimo tudi, da imajo beseda, razum in krepost, s katerimi je, kot smo dejali; Bog ustvaril vse, kar je, duh za svojo substanco... Ta Beseda, kot smo poučeni, je izšla iz Boga in je bila s tem, ko je izšla, rojena, zatorej se imenuje Božji Sin, po tem, da ima skupno substanco z Bogom, pa tudi Bog. Zakaj tudi Bog je duh. Žarek, ki sije s Sonca, je del celotnega sonca; vendar je v tem žarku tudi Sonce samo, saj je žarek iz Sonca; substanca potemtakem ni deljena, ampak podaljšana. Tako torej tudi iz duha prihaja duh in iz Boga Bog, kakor se luč utrinja iz luči... Ta božji žarek torej... je posijal dol v neko devico, se v njej utelesil in se rodil kakor človek in Bog. To telo je raslo v duhu, se krepilo, odraslo, govorilo, učilo in delalo, ime pa mu je bilo Kristus. ''

petek, 01. februar 2008

Jezusov čas (Povzeto po knjižici Jezus Kristus dr. Andreja Snoja, Ljudska knjigarna Ljubljana, 1943)

Palestina v Jezusovem čas


Galileja
• Jezus tu preživel svojo mladost.
• Doma skoraj vsi apostoli.
• V severnem delu mnogo poganov (Galil hagoim = onkraj poganov).

Genezareško jezero = Tiberijsko morje
-280m n.v., D=21km, Š=11km, P=170km2
Veliko rib.
Nenadni hudi viharji.

Samarija
• Južno od Galileje.
• Mešanci med Asirci in Izraelci.
• Asirci prišli 722 pr. Kr., Judje odpeljani v asirsko ujetništvo; ostali pomešali z Asirci.
• Ob vrnitvi se odtujijo.
• 5. st. pr. Kr. si zgradijo svoj lastni tempelj.
• Od Stare zaveze ohranijo samo pet Mojzesovih knjig.
• V času JK se Judje in Samarijani smrtno sovražijo.
• Judu ni bilo dovoljeno sprejeti vodo od Samarijana.
• Samarijani napadali Jude, ko so potovali iz Galileje.

Judeja
• Južno od Samarije.
• Prebivalci samo Judi.
• Najbolj gorata, pusta.
• Središče je skalnata planota, na tej Jeruzalem (100.000 prebivalcev v času JK)
• Vzhodno od mesta globoka Cedronska dolina in Oljska gora.
• Vzhodno je Mrtvo morje brez rib in rastlin.


Politične razmere
• Smrt Aleksandra Velikega 323 pr. Kr. → egiptovski kralji → sirski kralji.
• Osvoboditev od Juda Makabejca (†161pr.Kr.)
• 63 pr. Kr. Pompej → Idumejec Antipater pride do veljave → sin Herod postane judovski kralj 40 pr. Kr. (by rimski senat).
• Žezlo tako odvzeto Judovemu rodu – “polnost časov” (Gal 4,4)


Herod Veliki
• Spreten, a nasilen vladar.
• Bogate vojne izkušnje.
• Naklonjenost cesarja Avgusta.
• Za naklonjenost Judov prenovil in povečal tempelj ter skrbel za blaginjo.
• Umoril ženo, strica, tri sinove… (10x oženjen)
• V strahu za svoj prestol.
• Umrl po mučni bolezni 4 pr. Kr.! (razlaga sledi)


Arhelaj
• Po Herodovi smrti dežela pripada trem Herodovim sinovom.
• Arhelaj dobi Judejo, Idumejo in Samarijo ter naslov “poglavar narodov”.
• Krut vladar – nakoplje sovraštvo podložnikov (Mt 2,22).
• Judje in Samarijani ga tožijo pri cesarju.
• Po 10-letnem vladanju izgnanstvo v Galijo.


Rimski upravitelji
• Zavladajo po Arhelaju.
• Podrejeni cesarskim namestnikom v Siriji.
• Prebivali v Herodovi palači v Cezareji.
• Ob velikih praznikih prišli v Jeruzalem.
• Najvišji deželni sodniki, vrhovni poveljniki vojske in vodje deželne uprave.


Pilat
• Peti rimski upravitelj po vrsti (26–32 po Kr.)
• Ošaben, nasilen, grabežljiv, podkupljiv.
• Mnogo Judov usmrtiti brez sodne preiskave.
• Judovsko ljudstvo preziral, večkrat žalil njihov verski čut.
• Slednjič izgnan v Galijo.


Tempelj
• Središče verskega, narodnega življenja.
• Herod Veliki 19 pr. Kr. razkošno prenovil → ena najveličastnejših stavb starega sveta.
• Dvor duhovnikov (vsak dan daritve), dvor Izraelcev, najdalj dvor žena, dvor poganov.
• Na zunanjem dvoru prodajale in kupovale daritvene živali in zamenjavali rimski denar.
• Iz belega marmorja in cedrovine, pozlačena streha. Obsegalo je “sveto” in “presveto”.
Sveto:
miza za posvečene hlebe,
• sedmerorami svečnik,
• oltar za zažiganje kadila,
• tja samo duhovniki.
Presveto:
ves čas prazno,
• enkrat na leto duhovnik na veliki spravni dan,
• pri vhodu pregrinjalo


Shodnica = sinagoga
• Četverokotne zgradbe, 1 glavni vhod, 2 stranska, več ladij.
• Omara s svetopisemskimi zvitki SZ.
• Vzvišen prostor, kjer brali odlomke iz SP.
• Ob sobotah in praznikih zbirali k božji službi.
• Molitev, branje postave in prerokov, pridigo, blagoslov, če duhovnik.
• SP lahko vsakdo razlagal.


Veliki zbor = sinedrij
• Najvišja judovska upravna oblast v Jeruzalemu in najvišje judovsko sodišče.
• Razsojali v verskih in važnih političnih zadevah.
• V verskih zadevah segala oblast preko Judeje in Palestine. (Apd 9,2)
• Soditi, kaznovati, tudi s smrtjo, če tako določala Mojzesova postava.
• Rimska vlada pustila sinedriju neodvisnost (ker versko življenje neločljivo vezano od političnega), rimski upravitelji potrdili in izvršili smrtne obsodbe.
• Največji vpliv po Herodovi smrti, pod rimskimi upravitelji.
• L. 70 po Kr. delovanje za vedno preneha.
• 71 članov: veliki duhovniki (dejanski veliki duhovnik, odstavljeni veliki duhovniki in poglavarji 24 duhovniških vrst, ki so opravljale službo v templju), pismouki (učitelji in razlagalci Mojzesove postave) in starešine (zastopniki bogatih in vplivnih judovskih rodbin).
• Seje v posvetovalnici v bližini templja ali v palači velikega duhovnika.
• Veliki duhovnik skliceval seje, predsedoval.


Prazniki
1. velikonočni
2. binkoštni
3. šotorski
Ob teh treh praznikih je moral vsak Jud v Jeruzalem, razen žensk, otrok in bolnih, ki niso mogli hoditi peš.
4. spravni dan
5. tempeljsko posvečenje


Velika noč (hebr. pesah = mimohod)
• Glavni praznik.
• Praznik opresnikov.
• Prve dni meseca aprila.
• Rešitev Izraelcev iz Egipta.
• Praznik prve žetve (prinesli Bogu prve snope žita).
• Praznovanje začelo po sončnem zahodu s “pasho” po 10 do 20 okoli enega jagnjeta.
• Izven Jeruzalema se ni obhajal.


Binkošti = pentekoste
• Sedem tednov po drugem velikonočnem dnevu.
• Praznik žetve (darovali prve hlebe).
• Trajal en dan.


Šotorski praznik = sukkot
• Začetek oktobra.
• 40 letno potovanje skozi puščavo in bivanje v šotorih.
• Zahvala za trgatev.
• Osmina, vsak Izraelec moral stanovati v šotoru iz vej na cesti, stehi ali dvorišču svoje hiše.
• Vsak dan sprevod duhovnika in levitov.
• Studenčnico izliv v posodo na oltarju, odtekla v zemljo.


Spravni dan = Yom Kippur
• Proti koncu septembra.
• Izbris grehov ljudstva in duhovnikov
• Počitek kakor v soboto.
• Strogi post.
• Duhovnik vstopil v “presveto”.


Stranke
1. farizeji
2. saduceji
3. herodovci (zavzemali, da bi vsa Palestina bila nerazdeljena pod oblast Herodove kraljeve hiše)
4. (eseni): judovski asketi, podobni poznejšim krščanskim redovnikom, skupno premoženje, največja skromnost, brez žensk, pokorščina, daritve zametavali, zmernost v jedi, dejanska ljubezen do bližnjega.


Farizeji
• Isti verski nazori kot judovsko ljudstvo.
• Strožje izvrševanje vseh SZ postav (že smešno)
• Obvarovati judovstvo tujega.
• Na ljudstvo največji vpliv.
• Pismouki večinoma farizeji (največji vpliv v sinedriju).
• Svetost zunanja in hinavska.
• bogovladje


Saduceji
• Odklanjali vero v prihodnje vstajenje in življenje, v angele in duhove.
• Verovali v Boga, tajili božjo previdnost in njen vpliv na človeka.
• SP priznavali za božjo besedo.
• S farizeji ves čas v konfliktih.
• Ohranili izročila pri duhovniški službi zavoljo ljudstva.
• V času rimskih oblastnikov veliki duhovniki saduceji.
• Privržencev malo, ti iz najimenitnejših, najvplivnejših in najbogatejših rodbin.


Časovni podatki - rojstvo
• Današnje štetje vpeljano v 6. stoletju.
• Prej šteli leta od ustanovitve Rima.
• L. 525 scitski menih Dionizij Mali za izhodno točko Kristusovo rojstvo (l. 754 o. u. R.)
• Herodova smrt in popisovanje prebivalstva.


Herodova smrt
• Judovski zgodovinar Jožef Flavij v “Judovskih starožitnostih”.
• Pred svojo smrtjo pol leta hudo bolan ležal v Jerihi, umrl 4 pr. Kr. (v času prihod Modrih še živ v Jeruzalemu).
• Po odhodu Modrih pobije vse dečke do dveh let (Mt 2,16).
• Jezus rojen najkasneje 748 o.u.R. (6 pr.Kr.)


Kvirinijevo popisovanje
• Cesar Avgust trikrat dal popisati prebivalstvo: 28 in 8 pr.Kr. in 14 po Kr.
• Kvirinij l. 12 pr. Kr. postal konzul, nato poslan v Sirijo za popisovanje.
• Cerkveni pisatelj Tertulijan pripisuje popisovanje Saturninu.
• Kvirinij začel, končal Saturnin ali Kvirinij v imenu Saturnina vodil popisovanje.
• Jezus rojen najpozneje l. 6 pr. Kr.


Mesec in dan rojstva
• Ne vemo nič gotovega.
• Prve tri stoletja praznik rojstva ni obhajal.
• 25. december dan “rojstva nepremagljivega Sonca”.
• Rimljani izbrali čas, ko ljudstvo ni bilo na polju – t.j. zimski čas (po prvem jesenskem dežju oktobra in novembra in pred nujnim poljskim delom v januarju in februarju).


Javno delovanje - začetek
• Krst v Jordanu v petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija (Lk 3,1) = avg 28 do avg 29 l.
• Luka lahko štel po načinu Sircev in rabinov (leto pričenjali z oktobrom), ali štel sovladanje Tiberija z Avgustom → premakniti za leto do dve nazaj.
• Dan krsta 6. januar že od 2. st.
• Evangeliji: od krsta do prvega javnega nastopa v Jeruzalemu ob veliki noči pretekla 2 meseca.
• Ob krstu star 33 do 35 let.
• 30. leta so usposabljala moškega za levitska opravila in za javne nastope.


Koliko let javno deloval?
• Nikjer izrecno omenjeno.
• Prvi trije evangeliji opisujejo delovanje v Galileji in zadnje dogodke pred smrtjo → strniti v leto in tri mesece.
• Janez zajel življenje v pregleden zgodovinski okvir, opiral na judovske praznike.
• Omenja tri različne velike noči (Jn 2,13; 6,4; 11,55) → dve leti in tri meseci; mogoče celo štiri (Jezus ozdravi bolnega moža) → tri leta.


Dan smrti
• Gotovo, da je umrl petek in dan poprej jedel velikonočno jagnje.
• Prvi trije evangeliji: obhajal zadnjo večerjo prvi dan opresnikov → umrl 15. nizana.
• Janez: obhajal pred velikonočnim praznikom in umrl, ko so nasprotniki jedli jagnje → umrl 14. nizana.
• Nasprotje navidezno: dan smrti bil navaden delovni dan → umrl 14. nizana.
• Če 14. nizan petek, jagnje klali dan poprej v četrtek, ker premalo časa za klanje zaradi sobotnega počitka. Jedli poljubno 13. ali 14. nizana.


Leto smrti
• Izračunati, kdaj 14. nizan petek.
• Judje šteli leta po luninih mesecih, niso se držali stalnega koledarja.
• Astronomski računi: leto 30 (7. april) in leto 33 (3. april).
• Rojen vsaj 6 let pr. Kr. → najverjetneje umrl 7. aprila leta 30, star približno 36 let.