četrtek, 07. junij 2007

Raziskave na embrionalnih matičnih celicah (Tina)

To temo sem malce zamudil in sem uletel ravno ko ste vsi začeli govoriti, pa nisem vedel o čem.

Ana. Povedala je da ne ve. Misli, da bi morala o tem vedeti več. Misli, da je tudi nekaj etike pri njenem študiju, a ne dovolj.

Anže je kasneje modro pripomnil, da je lani Slovenija odločno podprla razvoj na tem področju.

Sicer pa se vprašanje tiče tega, da je ob spočetvi človek še skupek nediferenciranih matičnih celic, ki bi se lahko uporabile za zdravljenje poškodovanega tkiva, regeneracijo in pri mnogih drugih situacijah. Moralno vprašanje je seveda, če s tem ubijemo ravno spočetega človeka.

Kdaj se začne življenje?
Kdo ima pravico do življanja?
Kakšno pravico do življenja ima?

RKC je 1.8.2006(?) izrazila razočaranje nad odločitvijo RS za nadaljevanje oz. začetek razvoja na EMC. Hkrati je Bush ta razvoj preprečil z vetom. Zadaj verjetno stojijo medianski volilci - ameriški Evangeličani.

Ps 130

13 Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
me stkal v materinem telesu.
14 Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.
15 Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
16 Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.


Sv. Pismo pravi, da je potrebno varovati, čuvati in služiti bolnim in onemoglim. Jezus pokaže vrednost življanje, ko se žrtvuje na križu. Vrednost življenja je v vstajenju - človek mora eventuelno umreti.

Sv. Avguštin se je že davno dotaknil vprašanja, kdaj je človek zares človek, človek z dušo. Trdil je, da ima zarodek sprva vegetativno dušo, ta postane animalična in v 40. dnevu po spočetju ta postane prava človeška duša. Pri ženskah naj bi se to kajpada zgodilo nekoliko kasneje. Mislim, da nekje po 40. letu, a nisem siguren. Kasneje je Cerkev to doktrino zavrgla in trdila, da vedno ob spočetju nastane človek.

Laični sekulariziran seveda teg ani upošteval. Tako zannastveniki, vlade in ljudstvo nasploh praktično povsod sprejemajo splav. Zakonito je dovoljen, logična posledica je potemtakem tudi, da so raziskave na EMC dovoljene in moralno sprejemljive. Kot absurd lahko pogledamo umetno oploditev v epruveti, kjer zavžejo več kot polovico zarodkov, a ne dovolijo, da bi na teh zarodkih delali raziskave, kljub temu, da po drugi strani trdijo, da to niso živa bitja ali celo ljudje.

Ali smemo vzeti del sebe, svojo celiso in narediti iz sebe klon? Bog nam daje edinstvenost, eno samo dušo. Zato kloniranje ni sprejemljivo s krščanskega vidika. Z EMC bi lahko ozdravljali določene bolezni, recimo sladkorno bolezen. Ali smo res mi najpomembnejši, ali lahko žrtvujejmo nekoga za svoje ozdravljenje?

Cerkev zagovarja oploditev in viro (v telesu) in ne oploditev in vitro (v umetnem okolju) ter homologne (s celicami para, ki ima otroke) in ne heterologne (s celicami para, ki nima teh otrok) oploditve.

Pogledali smo si še izsek oddaje, kjer so spregovorili o tej problematiki. Strinjali smo se, da vse zavisi od našega osebnega pogleda na življenje oz. na začetek življenja. Če življenja kot takega na spoštuješ oz. ne priznavaš oploditve kot začetka življenja tudi nimaš problemov z razvojem in izkoriščanjem EMC. Kot kristjani, ki nam je Kristus pokazal pravo vrednost življenja, ki se kaže v spoštovanju tuzemskega in teženju k onostranskem življenju ter v življenju kot Božjem daru, pa vidimo da je življenje sveto in da ni potrebe po prekomernem zdravljenju ljudi še manj pa je smiselno pobijati ljudi za tovrstno zdravljenje.

nedelja, 03. junij 2007

Avguštin in človekovo opravičenje (Primož)

Verouk smo začeli s tole priliko:
Prilika o farizeju in cestninarju
9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Ali je šel cestninar drgačen domov? Kaj pomeni to opravičenje? Kaj o tem pravi (kdo drug kot) Pavel?

Opravičenje po veri
21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. 22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, zaradi odpuščanja prej storjenih grehov, v Božji potrpežljivosti. 26 Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.
27 Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere. 28 Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave. 29 Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov. 30 Saj je en sam Bog, ki bo obrezane opravičil iz vere, neobrezane pa po veri. 31 Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo.

Pavel pravi, da ko je Adam grešil, se je Bog oddaljil od človeka, zapravili smo Božjo bližino. Božji Sin pa je nato s svojo smrtjo sprejel naše grehe. Pravno gledano je taka kompenzacija nesmiselna. Človek pa je opravičen po svoji veri v Kristusa.

Tudi sv. Avguštin se je dotaknil te teme v svoji knjigi O Duhu in besedi . To delo je nastalo na podlagi dopisov s prijateljem Marcelinom, Avguštin pa je inspiracjo dobil pri Pelagiju, asketu, ki ga je Cerkev proglasira za heretika zaradi njegovaga nauka o Adamu in izvirnem grehu. Trdil je namreč, da izvirnega greha ni ter da je vsak človek rešen po svojem trudu. O nemoči človeka je pisal Pavel:

15 Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim. 16 Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra. 17 Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. 18 Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. 19 Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem. 20 Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni. 21 V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. 22 Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, 23 v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. 24 Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? 25 Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha.

Avguštin je tako po eni strani trdil, da je človek ranjen po izvirnem grehu in tako tudi oddaljen od Boga, Pelagij pa, da izvirnega greha sploh ni. Podoben razkol je tudi med postavo, kot jo poznajo farizeji in milostjo, kot jo oznanja Pavel.

Farizeji imajo 365 prepovedi, ničkoliko zapovedi, pravijo da ima človek sposobnost, da sam sledi vsem zapovedim in prepovedim, postavo lahko izpolnjujemo tudi brez ljubezni. Nevarnost napuha (Adam, Eva, padli angeli).

Pavel pa poudarja milost. Pravi, da postave ni možno izpolnjevati, postava namreč predvsem pokaže, da se človek ne more sam rešiti. Človek vidi, da ne more izpolniti postave.

"Duh, ki daje življenje in črka, ki ubija" Duh, evangelisti nam oznanjajo milost, ljubezen, Boga, ki ljubi to, da ne grešimo, po drugi strani pa nam daje črko, postavo, ki nam pokaže, kaj je za narediti, ne mora pa razpoložiti srca, odpreti ga ljubezni in milosti. Človek tore ne more nič storiti brez milosti. Opravičeni smo torej po milosti, ki nam daje ljubezen in vero.

Pavel predstavi postavo del, ki pomeni naše izpolnjevanje del po postavi, za opravljanje katerih odnos do Boga ni potreben, predstavi pa tudi postavo vere. Pri njej je predvsem pomemben odnos do Boga, iz tega namreč izira postava del, to ravno ta nam kaže pot do Boga. Ali gre torej v Stari Zavezi, pri judovstvu samo za izpolnjevanje postave del in v Novi Zavezi za postavo vere, za odnos do Boga?

Jezus o tem pravi: 17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. 18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. 19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. 20 Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

Jezus je torej postavo dopolnil, ne spremenil. Postavo imamo vžgano v srcih in jo lahko izpolnjujemo le z milostjo. Ali se svobodno odločamo aprejeti ali ne sprejeti milost? Bog dela vse v nas, tudi to, da verujemo. Sami pa se odločimo, če to sprejmemo.

Če še povzamemo vse skupaj najdemo neko zaporedje in ponavljanje dogodkov. Iz postave prehajamo v vero, iz vere v milost, iz milosti v odvisnost sebi, od tod v svobodo in iz svobode v iskanje pravičnosti. To pa nas zopet pripelje do postave.

Dela so storjena v veri, vera se izraža preko del. Vse pa je v odnosu do Boga.