Tokrat smo spoznali nekaj stvari o angelih in padlih angelih.
Angeli so od Boga ustvarjena duhovna in breztelesna bitja. So med človekom in Bogom in imajo popolno spoznanje. Imenujemo jih tudi božji »kurirji«. Angele delimo na tri osnovne sfere, znotraj teh sfer pa so še po trije zbori. Sfere so hierarhično organizirane.
V prvi sferi najdemo nebeške svetovalce, njihovi šefi so serafi (skrbniki prestola, pojejo hvalnice, imajo 6 kril, Lucifer jih je imel 12), sledijo jim kerubi (varuhi svetlobe in zvezd, imajo 4 obraze, 8 kril z očmi) ter prestol oz. ofanimi, ki so kot kolesa v kolesu z mnogimi očmi (aka spinner). V drugi sferi najdemo nebeške vladarje – gospostvo (od Boga, serafom in kerubov sprejemajo ukaze glede reda v vesolju in nadziranjem narodov), utrdbe ali kreposti, ki bdijo nad skupinami ljudi ter oblasti, svetli oblački dima, ki skrbijo za akademike, prenašajo zavest in skrbijo za razdelitev oblasti med ljudmi. V tretji sferi so božji poslanci, ki jih delimo na vladarstvo (angeli s krono in žezlom, skrbijo za vojsko, trgovino in vladarje), nadangele (administrativni delavci) in angeli (poslanci in varuhi).
Glede
padlih angelov so na četrtem lateranskem koncilu sprejeli sklep, da vodstvo padlih angelov predstavljajo hudič in njegovi angeli (demoni), da pa so bili vsi ustvarjeni od Boga in so v svoji naravi dobri, a so pol lastni odločitvi in samostojno postali zlobni. Njihove nadnaravne moči so enake močem drugih angelov, ki so ostali zvesti Bogu. Njihov greh je bil pred grehom Adama in Eve, njihov greh pa naj bi se zgodil zaradi svobodne volje, ošabnosti in poželenja. Želeli so biti nad Bogom. O tem v prispodobi govorita
Iz 14, 12-15 in
Ez 28, 12-15, ki za podobo uporabita kralje.
Predvsem si človek želi pojasniti, zakaj so se angeli odločili zoper Boga? Ker imajo popolno spoznanje, zaradi svoje narave ne morejo grešiti. Poznajo namreč vse posledice svojih dejanj, nimajo skušnjav, vidijo prihodnost. Nekateri pravijo, da se zaradi tega niso imeli priložnosti pokesati svojih grehov, Suaruz pa pravi, da so imeli še tako majhno priložnost za kesanje, a se zaradi svoje trdne volje niso odločili za kesanje. S tem pokaže, da je Bog ostal tudi do njih milostljiv, a so se sami odločili zoper njega. Odločiti se morajo proti Bogu, kljub temu, da so videli njegovo obličje, da so ga popolnoma spoznali. Grešiti je človeško, angeli kot nadčloveška bitja pa torej naj ne bi bili sposobni grešiti.
Katoliški
teoretiki in misleci se strinjajo, da je Lucifer s svojim uporom oz. napadom želel postati svoboden in enak Bogu. Hotel se je dvigniti nad Božji prestol, kljub temu, da je bil najvišji med vsemi angeli, da je imel posebne moči in kljub temu, da je bilo Luciferjevo veličastvo vseeno nepredstavljivo manjše od Božjega. Lucifer je zanesljivo vedel, da mu njegov podvig ne more uspeti.
Sv. Anzelm se ob tem vpraša : »Če o Bogu ne moremo razmišljati drugače, kot da je eden in edini in da nič ne more biti enako njemu, kako si je potem hudič lahko želel česar si sploh ni mogel želeti? Zagotovo ni bil tako neumen, da se ne bi zavedal, da ne more biti ustvarjeno ali spočeto nič, kar bi bilo lahko enako Bogu.« Na svoje vprašanje odgovarja z mislijo, da o absolutni enakosti med Bogom in komurkoli drugim sploh ni vprašanje, ker to enostavno ni mogoče. Vseeno imeti to nemogočo željo torej lahko pomeni le iskanje samostojnosti, ki je lastna le Bogu.
Sv. Tomaž Akvinski je razmišljal podobno: »če s tem vprašanjem mislimo biti enaki Bogu, potem si hudič tega ni mogel želeti, ker je vedel, da je to nemogoče in ni bil zaslepljen z zlobo, kot so lahko ljudje. Tudi če bi bilo mogoče, da bitje postane Bog, si angeli tega ne bi morali želeti, ker bi s tem prenehali biti angeli – nobeno bitje pa si ne more želeti lastnega uničenja.« Sv. Tomaž meni, da je hudič hotel biti kot Bog (Iz. 14), in ta svetopisemski odstavek razume kot podoben Bogu – ustvarjen po njegovi podobi. Ni torej greh vsaka želja biti podoben Bogu, greh je v primeru, da je ta želja pretirana, v smislu delati proti Božji volji ali iskati podobnosti na napačen način. Hudičev greh naj bi bil v iskanju oz. hrepenenju po nadnaravni božanskosti, torej greh ošabnosti (lust), ali greh duhovnega poželenja.
Druga teorija pravi, da se angeli niso želeli podrediti bitju, nižjemu od sebe – Jezusu, ki je bil človek, materialno bitje, in Bog.
V debati smo odkrili, da nam je najboližja zadnja razlaga, da je Jezusova narava "kriva" za nezadovoljstvo padlih angelov. Ti naj bi se odvrnili zoper Boga že zelo kmalu po svojem nastanku, saj so že takrat v svojem popolnem spoznanju videli, da se bodo morali pokoriti Bogu in človeku. Anže je okdril podobnost s
priliko delavcev v vinogradu, ki so vsi dobili enako plačilo.
Upodobitve in podatki o angelih in padlih angelih se ne nahajajo v Sv. Pismu, oz. so le skromno omenjeni (
koza,
razodetje). Večino podatkov najdemo v izročilih in apokrifnih evangelijih.
Angeli po našem menju ne nastajajo več, ker živijo izven časa in prostora.
In še moder zaključek očeta Primoža J:
Z odrešenjem smo rešeni ne zla, pač pa suženjsta zla. Jezus nas je odrešil z namenom, da se zlu lahko upremo, da se imamo možnost upreti. Njegovo odrešenje deluje tudi retroaktivno.
Sklepna molitev